Mala smučišča raztapljata sonce in birokratska logika

Zakonodajalec postavlja enake zahteve tako pred velike kot pred male žičničarje.

sre, 18.02.2015, 21:00

Veliko razdrapano poslopje brez vrat je videti, kot bi vanj udarila bomba. Z golih zidov je potrgano in izpuljeno vse, kar je bilo še količkaj vredno, skozi razbita okna vleče prepih in steklovina škripa pod nogami še bolj kot pomrznjen sneg na bregu, v katerega že leta ni zapeljala gosenica teptalca.

Takšna je podoba smučarskega centra Kalič osem let po tem, ko so se ustavile žičnice. Edina obiskovalca tistega dne, Postojnčana Jure in Gašper, ki sta preizkušala novo desko, se spominjata, kje sta se nekoč, ko je obratovalo še vseh pet žičniških naprav, učila smučati. Čeprav poseke že prerašča podrast, cesta do tja pa je nesplužena, je bilo minuli konec tedna, povesta, tam vsaj 40 sankačev in smučarjev. Ko bi vsaj kdo z motornimi sanmi potegnil nekaj vrst, da snega ne bi bilo treba toliko teptati, bi jih bilo zagotovo še več, sta prepričana; na to, da bi se kdaj spet zavrtela zarjavela kolesa vlečnic, pa si ne upata niti pomisliti.

Če žičniške naprave ne obratujejo dve leti, potem je zelo majhna verjetnost, da bodo spet pognale, je prepričan Lado Šepec, predstavnik malih smučišč pri druženju Slovenskih žičničarjev, sicer nekdanji najemnik Kaliča. In smučišč zlasti malih, ki za vedno ustavljajo vlečnice, je pri nas vsako leto več. Med žičničarji je registriranih 65 malih smučišč, to so tista, ki imajo do dve napravi, redno jih po Šepčevih besedah obratuje okrog 40; vsaj tretjina od teh ni tehnično ustrezna, druga tretjina je na robu preživetja, komaj tretjina pa posluje normalno. Kar koli že to pomeni.

Glavni krivec za takšno stanje da je zakonodaja, ki narekuje malim žičničarjem iste zahteve kot velikim smučiščem. Za vsako vlečnico, tudi tisto, ki jo postavijo vaščani na gričku za cerkvijo, mora po črki zakona med obratovanjem skrbeti pet strokovno usposobljenih in licenciranih ljudi: strojnik, strežnik, reševalec, nadzornik in seveda vodja obratovanja. Medtem ko se dogovarjajo z uradniki o spremembi obeh krovnih zakonov, mala smučišča po državi še naprej ugašajo, pripoveduje Šepec. Samo v osrednji in notranjsko-primorski regiji so v zadnjih nekaj sezonah izpadla iz igre smučišča: Bloke, Ulovka, Sekirica pri Logatcu, Sviščaki, Lokve, Gunclje pri Ljubljani.

Čeprav omenjeno med tistimi, ki ne obratujejo, je bilo smučišče Sekirica tisti dan neverjetno polno mladeži. Športni dan so na snegu preživljali otroci izolske osnovne šole Vojke Šmuc, ki so s sankami, lopatami in bobi med huronskim kričanjem zavzeli hribček pri Logatcu. Prav nič jih ni motilo, da naprave ne delujejo, samo da je dovolj snega. In pred tednom dni ga je še bilo ravno dovolj, da je voznik Luka Knavs iz Komunalnega podjetja Logatec lahko vsake toliko pognal svoj teptalni stroj in malo poravnal luknje na bregu ter na osemkilometrski tekaški stezi, ki obkroža Sekirico. Na stezi, ki ni nikoli prazna, sta svoje čase trenirala tudi Jakov Fak in Petra Majdič, na rekreacijo se po avtocesti pripeljejo celo iz Italije.

So tehnični pregledi prezahtevni?

Če bo zmanjkalo snega, vsaj za tekaško progo in za smučarske skakalnice na drugi strani hribčka, ga bo Knavs napravil s snežnim topom. Ves breg bi lahko zasnežili, saj imajo v zemlji povsod položene cevi, imajo tudi vodo in vodno dovoljenje, osebje ima opravljene zahtevane izpite, pred petimi leti so vgradili v žičnico nov motor, postavili nove električne omarice in računalnik za vodenje naprav, vse je torej tako, kot mora biti. Imajo tudi reflektorje in bi, le dvajset minut iz Ljubljane po avtocesti, zlahka organizirali tudi nočno smuko. Kar jim manjka, je opravljen tehnični pregled za žičnico. Pogoj zanj pa je opravljen generalni servis na napravah. Tega pogoja pa na Sekirici niso izpolnili že od marca 2012, zato naprave stojijo – čeprav menda delujejo povsem varno – in bodo, kot kaže, rjavele še naprej, ker občina, ki je lastnica, nima ali pa ni pripravljena plačati med 10.000 in 15.000 evri za generalno popravilo. Dovoljenje imajo le za malo stometrsko vlečnico, ki jo poganja Tomosov motorček, a ta deluje le ob vikendih, ker sicer ni dovolj rentabilna. Za smučarje tekače, večinoma rekreativce starejših letnikov, je mir, ki ga zmoti le kakšen športni dan in občasno rohnenje Knavsovega teptalca, idealen.

Rigorozne zahteve zakona so leto kasneje kot Sekirico ustavile tudi edino ljubljansko smučišče Poseka v Guncljah. To je dostopno celo z mestnim avtobusom in na njem je vedno mogoče najti nekaj entuziastov, ki se poganjajo po strmem bregu. Povedali vam bodo, da je njihova vlečnica stara že 45 let, vendar popolnoma brezhibna. Toda ker zakon zahteva opravljen tehnični pregled, ne morejo dobiti atesta za napravo. Nemogoče pa je tudi, pravijo, da bi moralo biti med obratovanjem vlečnice navzočih kar šest ljudi z ustreznimi licencami. Obe zakonski zahtevi sta za skupino navdušencev iz okolice, ki radi sanjarijo celo o tem, da bi bila ta 660-metrska poseka primerna proga za ženske tekme svetovnega pokala, prehudo breme.

Tudi za malce večja smučišča, kakršno je Javornik nad Idrijo s petimi napravami, so redni tehnični pregledi nezanemarljiv strošek. Vsako napravo pregledajo strokovnjaki zavoda za gradbeništvo in nato izdajo potrdilo o ustreznosti, ki je pogoj za pridobitev dovoljenja. Prejšnji petek je trojica okupirala strojnico sedežnice in preverjala vse njene zagonske in varnostne sklope. Tako redno pregledujejo žičnice šele od leta 2009, ko se je sredi poletja zlomil eden izmed kovinskih stebrov Pohorske vzpenjače. Na javorniški sedežnici so se zato gugale le provizorične uteži, medtem ko so otroci, ki so prišli z avtobusom iz Ilirske Bistrice, zasedli vlečnico, ki vozi do približno tretjine Javornikovega brega. Kljub temu na smučišču, ki v zgornjem delu velja za zelo strmo, ni bilo pretirane gneče.

Več gneče je pričakovati popoldne in proti večeru, ko na smučišču prižgejo tudi reflektorje za nočno smuko, je povedal Marjan Čuk, solastnik smučišča, ki je začelo na njegovo pobudo nastajati pred dvajsetimi leti. Kot večina Idrijčanov je tudi on začel smučati pri hotelu na Črnem vrhu, vendar se je sezona za navdušenega smučarja zaradi odjuge vedno prekmalu končala. Le nekaj korakov stran, v Lomeh pod Javornikom, pa je sneg zaradi osojne lege ostajal vsaj en mesec dlje v pomlad, pripoveduje »prezidente«, kot lastnika v šali kličejo zaposleni. Najprej je s skupinico somišljenikov postavil vlečnico, ki je uspešno delovala, zato se je hitro pojavila želja po sedežnici. In ker je bilo v 90. letih ponudbe rabljenega žičniškega železja veliko, je že leto kasneje začela voziti še – generalno obnovljena – sedežnica proti Javorniku.

Žičničarjeve skrbi

Tako je v začetku napol ljubiteljski projekt postal resen posel, v katerem človek hitro osivi, pravi prav nič v šali Marjan Čuk: »Žičničarja najprej skrbi, ali bo zapadlo dovolj snega, in ko ta končno zapade, ga skrbi, ali bo prišlo dovolj smučarjev.« Poleg teh najosnovnejših skrbi mora reševati tudi številne druge, nič manjše probleme. Eden takšnih je brezhibno delovanje naprav, ki jih inšpektorji, ko so starejše od 14 let, pregledujejo vsaki dve leti. Stroški pregledov in vzdrževanja niso majhni: »Poseben tehnični pregled stane približno 10.000 evrov, strokovni okrog 3000 evrov. Če snega ni dovolj, morajo smučišče zasneževati, kar tudi poveča obratovalne stroške. Srednje velik zasneževalni top stane 40.000 evrov pa tudi voda ima svojo ceno; na presihajočih kraških tleh si pomagajo z bazenom in črpalno postajo. Vse to, še posebno pa žičnične naprave so veliki porabniki električne energije. Zelo dragi so tudi teptalni stroji oziroma rezervni deli zanje. Samo ena letev pri gosenici stane 200 evrov ...«

Nenehno je treba vlagati tudi v usposobljenost osebja. Za srednje veliko smučišče, kakršno je v Lomeh, mora po zakonu med obratovanjem skrbeti kakšnih 12 ljudi, zagotovo bi lahko bil kakšen manj: strojnik, nadzornik, strežnik, vodja obratovanja, reševalec ipd. Nekateri med njimi morajo tudi redno obnavljati svoje znanje in vsak izpit je treba plačati ...

Marjan Čuk se kot investitor pogosto vpraša, zakaj neki je zmetal že tolikšne denarje v podjetje, ki ga raztopi vsak toplejši žarek sonca. Toda ko bo proti večeru v soju žarometov po javorniški strmini steklo medklubsko tekmovanje notranjsko-primorske regije, se bodo tudi njegovi dvomi mimogrede stopili. Smučarski klub Javornik je trenutno najboljši v regiji in ima tudi mladinskega reprezentanta. Vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo smučišča v Lomeh oziroma 1100-metrske sedežnice, s katero bi se lahko povzpeli prav do vrha 1240 metrov visokega Javornika, od koder se je ob jasnem vremenu mogoče razgledovati vse do Jadrana. Višinsko razliko 360 metrov je mogoče premagati v nekaj zahtevnih skokih v skupni dolžini 1500 metrov, ki pa razen v spodnjem, položnejšem delu terjajo izkušenega smučarja in kar nekaj garanja. Ko so trasirali to progo, je bila tehnika smučanja še klasična in strmine so bile priljubljene, dandanes ko je smučišča zavzela tehnika karvinga, ki ni najprimernejša za velike hitrosti, pa malce večji naklon smučišča ni več tako idealen. Zato na Javorniku že načrtujejo novo, položnejšo, poseko skozi gozd, še pove Marjan Čuk, preden zajaha težke motorne sani, s katerimi se odpelje na obhod svojega smučišča.

Pohod z grizenjem kolen do zgornje postaje sedežnice ni bil nič v napoto mešani skupinici mladih, verjetno študentov, ki so si za prevozno sredstvo navzdol izbrali doma narejene pležuhe. Veliko strmino tik pod vrhom so sicer bolj preplužili kot preslalomirali, a so bili kljub temu videti nadvse zadovoljni, ko so sedli k pijači v bistroju na dnu smučišča.

Prijavi sovražni govor