Tiskane izdaje
Ljubljana − V začetku aprila bi morala vrata odpreti prva varna soba za injeciranje prepovedanih drog v Ljubljani. A so se na ministrstvu za zdravje pol leta po tem, ko so projekt odobrili in zanj dali 42.500 evrov, spomnili, da bi se o njem morala izreči še etična komisija.
Zamisel o tem, da bi v Ljubljani, po vzoru številnih mest po Evropi, uredili varno sobo za injeciranje drog, ima že precej dolgo brado. Društvo Stigma je že leta 2003 dalo prvo pobudo na takratni Urad za droge RS. Vendar tedaj ideja ni bila izvedljiva iz več razlogov, med drugim tudi zaradi določil kazenskega zakonika. Ta se je leta 2012 spremenil − čeprav je še vedno kaznivo, da nekomu omogočiš uživanje drog ali mu daš prostor za to, je izvzet prostor, ki bi deloval v okviru javnega zdravstva in bi bil namenjen za varno rabo drog.
»Leta 2013 so na komisiji za droge sprejeli dokument, ki smo ga skupaj pripravili društva Stigma, Drogart, Svit in Zveza nevladnih organizacij na področju drog pod koordinacijo Nacionalnega inštituta za javno zdravje iz Kopra. V tem dokumentu so bila določena pravila, kako naj bi bila varna soba urejena in kako bi delovala, kakšni so pozitivni učinki v tujini. Program smo ovrednotili na 80.000 evrov na leto. Lani smo na razpis ministrstva za zdravje prijavili projekt in uspelo nam je dobiti 42.500 evrov. Kar pomeni, da bomo lahko izvedli samo pilotski projekt, ki bo odprt šest mesecev,« je opisal Borut Bah iz društva Stigma.
Izziv iskanja prostora
Septembra 2015 sta društvo Stigma in ministrstvo za zdravje podpisala pogodbo za izvedbo projekta. Zaposlili so zdravstvenega tehnika, ki naj bi delal v varni sobi, načrt je bil, da bi vrata odprla prejšnji teden, 1. marca. A sta se pojavila dva problema − ustrezen prostor in pa določilo, da mora nad programom bedeti javnozdravstvena ustanova.
Da je iskanje lokacije za takšno namembnost trd oreh, imajo pri Stigmi že izkušnje. Smiselno je, da je prostor v središču prestolnice, kjer se nahajajo uporabniki. Vedno doslej so naleteli na odpor v lokalni skupnosti. »Naša želja je bila, da bi jim prostor priskrbela občina, ker bi prepoznala problem v lokalni skupnosti. Vendar si že leta brez uspeha prizadevamo, da bi od MOL dobili boljši prostor za dnevni center, zdaj na Petkovškovem nabrežju delamo na 43 kvadratnih metrih, kamor pozimi pride tudi do 70 ali 80 uporabnikov,« je kritičen Borut Bah.
Etične dimenzije
Zaradi iskanja lokacije in urejanja nadzora so »odprtje« preložili na 1. april. A očitno tudi to ne bo mogoče.
Prejšnji teden so namreč na ministrstvu za zdravje sklicali sestanek, na katerega so povabili predstavnike Stigme in jim sporočili, da bo projekt pregledala še etična komisija.
Kako to, da bo etična komisija program preverila več kot pol leta po tem, ko je pogodba že podpisana in denar dodeljen? Zakaj tega ni storila preden ga je ministrstvo odobrilo? Ali imajo kake pomisleke? Na ta in še nekaj drugih konkretnih vprašanj smo ostali brez odgovorov.
Poslali so nam samo naslednje: »Ministrstvo za zdravje je v okviru javnega razpisa na področju varovanja in krepitve zdravja za leti 2015 in 2016 za sofinanciranje izbralo tudi pilotni program vzpostavitve varne sobe za injiciranje drog, ki ga je prijavilo društvo Stigma iz Ljubljane. Pričetek razvoja tega programa je omenjen tako v nacionalnem programu na področju drog kot v akcijskem načrtu. Skladno s 187. členom kzenskega zakonika se tak program lahko izvaja le v okviru ali pod nadzorom javnega zdravstva. V okviru izvajanja pilotnega projekta se preverjajo tudi etične dimenzije projekta, za katere je pristojna Komisija RS za medicinsko etiko.«
Borut Bah. Foto: Katja Žižek
Eno leto programa manj kot zdravljenje enega okuženega
Z Borutom Bahom iz društva Stigma smo se pogovarjali o tem, kako je videti in kako deluje varna soba za injiciranje drog ter o številnih dilemah, ki se porajajo ob vzpostavitvi takega programa.
Kakšen je namen varne sobe?
Najbolj pomemben namen varne sobe je usmerjen v lokalno skupnost in zagotavljanje javega zdravja za vse občane. Zmanjša se vidna uporaba drog in do določene mere tudi problem odvrženih igel. V tujini so varne sobe odprte ves dan in je odvrženih igel veliko manj, pri nas bi bilo, glede na omejene finance, odprto samo dopoldne, tako da ne bi rešili popoldanske in večerne porabe drog. A vendarle bi bil narejen en korak.
Drug pomemben cilj pa je uporabnikom omogočiti, da drogo uporabljajo v sterilnih razmerah. V navzočnosti medicinskega osebja se zmanjša število predoziranj, v tujini v zadnjih 20 letih v varnih sobah niso zaznali smrtnega primera. Okolje je mirno, zmanjšajo se poškodbe tkiva in žil. Zdravstveni delavci dajo uporabnikom še kakšen drug nasvet glede varnejše uporabe drog. Še korak naprej pa je, da so v tujini ugotovili, da pridejo uporabniki na tak način do več informacij tudi o drugih programih ter se hitreje in pogosteje odločajo za kake programe zdravljenja.
Kakšne so izkušnje iz tujine?
V Švici imajo take programe že 30 let in beležijo zelo dobre rezultate. Tam so, denimo, v Baslu imeli tako imenovane odprte scene, kjer si je droge injiciralo po 500 ali 600 ljudi. Tega ni več. V Zürichu so krajani en park imenovali prav park igel in so se bali zahajati tja, zdaj pa je to običajen park, kjer se sprehajajo in prirejajo piknike. To je zelo konkreten in viden učinek, kaj je varna soba prinesla, saj je uporaba drog zdaj skrita.
V Nemčiji so uvedbo varnih sob najbolj zagovarjali kriminalisti, kar je sicer paradoksalno, ampak tako so zmanjšali smrti zaradi predoziranja po javnih straniščih.
Koliko uporabnikov vi pričakujete?
V dnevni center na Petkovškovem nabrežju redno prihaja približno 60 uporabnikov, še približno 30 pa jih prihaja iskat sterilni pribor za injiciranje. To so po naši oceni potencialni uporabniki varne sobe.
Kje iščete prostor? Kakšen naj bi bil?
Ob pripravi projekta smo opravili raziskavo potreb in uporabniške scene, kaj se dogaja v Ljubljani. Pregledali smo lokacije, kje uporabniki droge injicirajo, in naredili zemljevid več kot 20 najbolj rizičnih lokacij v Ljubljani. To so za zidom na Metelkovi, kjer je najbolj odprta scena, Mesarski most, javna stranišča po centru, Tivoli, okrog železniške postaje, pod Gradom. Iščemo prostor v okolju, kjer problematika obstaja. V Ljubljani je to v centru, med Meteklovo, Prešernovim spomenikom, območjem pod Gradom in Tivolijem. Mora biti večji od 80 kvadratnih metrov, v pritličju, z vstopom iz ulice, torej da nima vhoda skupaj s stanovalci.
Iz preteklosti imate že izkušnje, da vas lokalna skupnost nikjer ne sprejme z odprtimi rokami.
Pri iskanju prostora je vedno problem. Večinoma se zatakne že pri najemodajalcih. Čim poveš, kdo si in kaj bi tam potekalo, večinoma naletiš na negativen odziv. V lokalnih skupnostih so zmeraj negativni odzivi, vendar so se povsod z leti našega delovanja težave zmanjšale. V Zupančičevi jami, kjer imamo dnevni center, so bile prvo leto zelo hude reakcije, sčasoma pa se je pokazalo, da naša navzočnost ni tako problematična. Ne spomnim se, da bi v zadnjih petih letih prejeli kako pritožbo. Na Petkovškovem nabrežju so prva leta stanovalci podpisovali peticije proti dnevnemu centru, sčasoma se je nasprotovanje zmanjševalo.
Ne moremo reči, da nimamo težav. Če upoštevamo, da se sreča po 70 uporabnikov na 43 kvadratnih metrih, so kdaj tudi napetosti med njimi. Nekajkrat na leto pride tudi do nasilja zunaj, pred našimi vrati. Vendar velja opozoriti tudi na selektivno toleranco okolja − naš center je odprt od 9. do 15. ure, gostinski lokali, ki so v naši bližnini, pa so, z več hrupa in kdaj tudi pretepi, odprti do druge ure zjutraj, pa proti njim ni takih pritožb.
A vendar je pomislekov med ljudmi veliko. S kakšnimi argumenti jih poskušate premagati?
Lokalna skupnost takšne programe sprejeme, če zna prepoznati njihovo korist. Z njimi se rešuje zlasti problem brezdomnih uporabnikov drog, ki so naša najbolj ciljna skupina. Ti ljudje živijo in vse opravljajo na ulici, za seboj puščajo pribor, ki je lahko tudi okužen. S takim programom bi bilo tega manj.
Naš projekt smo ovrednotili na 80.000 evrov za eno leto. To je toliko, kolikor stane zdravljenje ene osebe, okužene z virusom hepatitisa C v pol leta. Po ekonomski logiki to pomeni, da je projekt že finančno uspel, če nam s programom uspe preprečiti eno samo okužbo. Konkretnih številk je še več − zdravljenje za aids, na primer, stane 20.000 na leto, traja pa zelo dolgo, tudi po deset let in več.
