Tiskane izdaje
Ljutomer - Pred letom dni je bilo v Sloveniji 219 prebivalcev starih sto ali več let, od tega petnajst v Pomurju. Koliko je stoletnikov v Sloveniji letos, statistika še ni razkrila, a druščini se je 7. januarja pridružila tudi naša znanka izpred šestih let, Marica Zacherl iz Ljutomera. Marica je bila naša sogovornica pred božičem leta 2010 in takrat sva si obljubila, da se srečava in pogovoriva po njenem stotem rojstnem dnevu. Oba sva držala obljubo in se znova pogovarjala v njeni sobici v Domu starejših občanov v Ljutomeru, kjer živi že skoraj sedem let.
Nič ni imela proti pogovoru in spomnila se je "Delovega novinarja, kako se že piše...", ko so ji prenesli mojo prošnjo. Nič kaj utrujena ni bila videti, čeprav je imela za sabo sobotno slavje z ožjo družino - "Moji so bili najprej razočarani, ko nisem hotela proslavljanja na veliko, a sem potem popustila, ker si ime Zacherl to zasluži," - in še ponedeljkovo rojstnodnevno prireditev v domu starejših.
Še vedno rada veliko govori in daleč je še od tega, česar se je bala pred šestimi leti, da bi jo v plenicah vodili po domu in ne bi več vedela zase. "Slabše sicer slišim in slabše vidim, a nisem slepa in gluha! Pa zase še lahko poskrbim, si pospravim omaro in se sama uredim, tako da sem zadovoljna," pravi o svojem sedanjem stanju v primerjavi s tistim pred šestimi leti.
-Ob takratnem pogovoru ste dejali, da ste sem v dom prišli čakat. In da "človek vse življenje nekaj čaka: dojenčki čakajo, da prilezejo iz plenic, otroci, da odrastejo, mi pa pri teh letih... Ampak čakanje tukaj je prijetno, zanimivo in utegne trajati." Je vaše čakanje še vedno prijetno in zanimivo?
"Nad ničemer tukaj se ne morem pritoževati. Dobro skrbijo za nas, hčerka me obiskuje vsak dan, imam svojo sobo, gledam televizijo, poslušam radio in se jezim na politiko pa na zdravstvo... Čeprav je namen isti - čakanje - je ta naš dom vse kaj drugega kot tisti, ki sem ga spoznala kot trinajst- ali štirinajstletno dekle. Takrat sem v hišo v bližini ljutomerske cerkve, ki se ji je reklo hiralnica, zgaranim in postaranim ženskam, ki niso imele nikogar in ničesar, nosila kaj toplega za pojesti. Tukaj je sedaj čakanje res prijetno."
-Pa vseeno kaj pogrešate?
"Stanovalke in stanovalci tu smo si zelo različni. Eni so v mladosti hitro končali s šolo in vse življenje delali na kmetiji, jaz sem šla v šole, postala učiteljica in tudi delala štirideset let. Nekateri me zato gledajo, kot da se imam za nekaj več. Pa se nimam! Na primer oba direktorja doma, prejšnji in sedanji, sta bila moja učenca, pa nikoli nisem šla k nobenemu v pisarno prosit ali zahtevat kaj posebnega, kakšen privilegij. Nič posebnega nisem in nič več nisem vredna kot drugi. A se vseeno kaj veliko ne družimo v nadstropju. To je edino kar pogrešam. Ker sem komunikativna, ker še vedno razmišljam in bi se o tem rada pogovarjala..."
-O tem ne govorite veliko, ampak vaše življenje je bilo precej pestro?
"Zelo pestro je bilo. Kot nezakonski otrok sem odraščala pri babici in dedku v Ljutomeru, medtem ko je mama študirala v Ljubljani in kot profesorica glasbe poučevala v Mariboru. Učiteljišče sem končala v Zagrebu, kot mlada učiteljica sem začela delati v Slavonskem Brodu. Tam sem se poročila, rodila dvoje otrok, med vojno bila malo v partizanih, se po vojni ločila in se z otrokoma vrnila v Ljutomer, se znova poročila, a mi je drugi mož kmalu umrl. Nato sem do upokojitve učila v Ljutomeru. Dostikrat sem bila žalostna, dostikrat pa... živela sem! Cest la vie!"
-Kaj bi iz svojih stoletnih izkušenj priporočili današnjim mladim?
"Dobro bi bilo, če bi se danes ljudje poskušali večkrat prilagajati eden drugemu in biti bolj strpni, saj ni vse slabo, kar je videti slabo, in ni vse dobro, kar je videti dobro. Jaz sem se velikokrat prilagajala. Tudi po vojni, ko sem učiteljevala v Ljutomeru in nisem bila v komunistični partiji niti nisem hodila v cerkev, vsaj k mašam in drugim obredom ne. Nisem bila ne za in ne proti, delala sem po svoji vesti in vedno malo popuščala pri učencih, za katere sem vedela, da spijo v hlevu, da doma nimajo elektrike in da se ti otroci nimajo kje in kdaj učiti. "
-Pred šestimi leti ste dejali, da se najbolj bojite, da bi postali dementni.
"Da. Smrti se ne bojim. Če mi v tem trenutku kdo reče: "Zacherca, gotovo, gremo..." bi šla mirno. Bojim se le tega, kakšna bo smrt in kaj bo pred njo. In ne bi rada umrla v bolnišnici. Rada bi umrla tu, v domu, ker se tu res dobro počutim."
