Tiskane izdaje
Idrija – Zavidljiva rudarska zgodovina Idrije je dostojno predstavljena javnosti. Vendar je bil vse doslej preskromno predstavljen vidik, kaj je najstarejše slovensko rudarsko mesto pomenilo v svetovnem pomenu. Z novo stalno razstavo Po sledi Merkurja: Idrija in Almadén Mestnega muzeja Idrija, ki sta jo pripravili Irena Gubanc in Mateja Škofič, je avtorica Marija Terpin Mlinar poudarila pomen dveh največjih rudnikov živega srebra na svetu.
Zakaj je treba dodatno poudarjati Idrijo in Almadén, ki sta skupaj na svetovnem seznamu svetovne dediščine?
Tudi po skoraj štirih letih od vpisa na Unescov seznam si zelo težko predstavljamo, kje sploh je Almadén v Španiji in kaj je ta skupna dediščina. Ves čas nam je manjkala vpetost v širše svetovne okvire, kaj je živo srebro iz Idrije predstavljalo. Živo srebro je izjemno redko, manj kakor odstotek ga je v zemeljski skorji. Rudnikov, ki so sploh imeli ekonomski pomen, lahko v vsej zgodovini preštejemo na prste dveh rok. Danes je aktiven zgolj še eden v Kirgizistanu. Zgodovina dveh največjih rudnikov je pravzaprav neločljivo povezana.
Kako to, da Almadén poznamo povsem bežno?
Z razstavo ga želimo približati javnosti. Almadén, katerega začetki segajo celo v antiko, je izjemno veliko rudišče, saj je zagotovil več kot tretjino vseh svetovnih zalog, medtem ko je Idrija prispevala 13 odstotkov. Zgodovinske vezi med mestoma trajajo več sto let. Na razstavi jih simbolično povezujejo pečati iz španske pogodbe, ki sta jo rudnika podpisala v 18. stoletju.
Kako se je razlikovalo knapovsko življenje?
Za Almadén je bilo značilno, da so v rudniku delali tudi kraljevi sužnji, tako imenovani forcadosi. Obsodba na delo v almadénskem rudniku je bila od 16. stoletja naprej obsodba na skoraj gotovo smrt. Preživetvena doba je bila krajša od štirih let. Ni šlo za najhujše zločince, temveč za prevarante, špekulante, tatove ... Zanje so zgradili kaznilnico in podzemni rov, ki je kaznilnico povezoval z rudniško jamo, tako da so ti ljudje dnevno svetlobo ugledali zgolj trikrat ali štirikrat na leto.
Na drugi strani smo imeli v Idriji rudarje, ki so bili formalno osebno svobodni in so zvestobo rudniku potrdili z rudarsko prisego. V resnici razlika ni bila tako velika, kar sem tudi želela izpostaviti na razstavi. Idrijski rudarji resda niso bili vkovani v verige, toda oboji so bili podrejeni rudniku in so umirali zelo mladi. Rudarski red za Idrijo je bil zelo nazadnjaški: prepovedoval je vsakršno uporno držo in zahteval strogo spoštovanje vseh zahtev rudniške oblasti.
Ampak vse to je bila verjetno cena za gospodarski razvoj Evrope, ki so ga pognale prav živosrebrove kapljice.
Približno polovica vsega pridobljenega živega srebra na svetu, približno 500.000 ton, je bila uporabljena v postopku amalgamacije, to je posebnem postopku pridobivanja zlata in srebra. Nastale so poti živega srebra iz Evrope v Južno Ameriko, po isti poti so se nato nazaj v Evropo vračale ladje, ki so bile polne srebrnikov. Potrudili smo se, da nam je za razstavo uspelo pridobiti srebrnike iz Južne Amerike vse od 16. stoletja. Glede na njihovo poreklo lahko s precejšnjo verjetnostjo trdimo, da so bili narejeni s pomočjo idrijskega živega srebra.
Idrija je danes eden vodilnih gospodarskih centrov v Sloveniji. Kaj se je zgodilo z Almadénom?
Obe mesti sta uspešno ohranili dediščino vrhunskih rudarskih dosežkov tehniškega in metalurškega razvoja ter izvirne rudarske kulture. Čeprav rudnika ne obratujeta več, rudniški podjetji z drugačnimi nalogami in dejavnostmi v obeh mestih še vedno obstajata. Veliko pozornost namenjata predvsem raziskovanju in varovanju okolja pred negativnimi vplivi in posledicami rabe živega srebra. Toda število prebivalstva v Almadénu se je po zaprtju rudnika zmanjšalo za skoraj polovico in se danes po številu zelo ujema s številom prebivalstva v Idriji. Zaradi tihotapske poti, ki iz Afrike mimo Almadéna vodi proti Madridu in naprej proti Evropi, tamkajšnje oblasti vlagajo veliko naporov, da bi mlade odvrnili od hitrega zaslužka tihotapljenja mamil.
Na koncu razstave pa vendarle opozarjate, da je v tej romantični kovini tudi veliko prekletstva.
Žal je velika obremenitev okolja in ljudi temna stran dediščine živega srebra. Ena izmed fascinantnih lastnosti živega srebra je, da zlahka prehaja iz tekočega v plinasto stanje ter iz anorganske v organsko obliko. Organsko ali metil živo srebro je še dosti bolj strupeno kot anorgansko, saj se ga v človeškem telesu v tem primeru absorbira kar 95 odstotkov. Potrebe po tej kovini so na obeh straneh Atlantika vse od 16. stoletja povezovale dežele in celine ter povzročile tehnološke, gospodarske, kulturne in družbene spremembe, a žal tudi ranile okolje.
