Izolska bolnišnica: Martinezovi družini veliko obljubili, nič pomagali

Izola − Koprsko okrožno državno tožilstvo je približno pet mesecev po strelskem pohodu Darka Gregoriča v izolski bolnišnici zaključilo primer enega hujših zločinov na Primorskem. Medtem je pobuda za spominsko ploščo pokojnemu zdravniku Guillermu Martinezu oziroma ideja, da bi po njem poimenovali bolnišnico, še vedno neuresničena, prav tako napovedi ministrstva za zdravje o pomoči njegovi družini.

Kmalu po dogodku je zdravnik internist izolske bolnišnice Jurij Avramovič predlagal, da bi bolnišnico imenovali po Guillermu Martinezu. Njegovo pobudo so podprli vsi zdravniki bolnišnice, na spletnem portalu Regional Obala pa je v nekaj dneh doživela množičen odziv in podporo 87 odstotkov od več tisoč sodelujočih. Pomisleke proti takšnemu poimenovanju je izrazil direktor SB Izola Radivoj Nardin, ker se mu ni zdelo primerno, da bi bil tragičen dogodek lahko dovolj velik razlog za takšno poimenovanje ustanove. Te dni za pojasnila ni dosegljiv, po njegovem takratnem mnenju pa bi se morala bolnišnica imenovati po nekom, ki ima zanje večje zasluge.

Svet zavoda še brez dokončnega mnenja

O poimenovanju po Guillermu Martinezu je decembra hotel razpravljati tudi svet zavoda, vendar so se seje udeležili samo štirje od sedmih članov, zato so odločanje preložili na eno od naslednjih sej. Predsednica sveta zavoda Janja Pavšič pa je pojasnila, da si sama še ni ustvarila dokončnega mnenja o tem vprašanju in da se želi o tej pobudi pogovoriti s še več drugimi predstavniki izolske bolnišnice, tudi s predstavniki sindikatov. Menila je, da bi bilo smiselno odločitev sprejeti v širšem krogu, pri čemer bi moral imeti ustanovitelj odločilno besedo.

Mnenja ministrstva za zdravje še nismo dobili, odzvala pa se je ustanoviteljica Medicorja Metka Zorc, ki pravi, da so v manj kot pol leta po strašnih dogodkih v bolnišnici in pred njo vsi pozabili na tragično usodo mehiškega urologa: »Avgusta lani so vsi veliko obljubljali, štipendije, zaposlitev za ženo ... Zgodilo pa se ni nič. Mi pa menimo, da je Martinez simbol našega zdravništva. V Društvu na srcu operiranih Slovenije in v Medicorju smo zato napovedali, da bomo začeli zbirati denar za njegovo družino. Prepričana sem, da bo izolska bolnišnica uresničila, kar je obljubila, in da mu bodo postavili spominsko ploščo ali spomenik, ki bosta opozarjala na nekaj, kar se ne bi smelo ponoviti. Vsakdo je jutri lahko žrtev nezadovoljnih bolnikov. Čakalne dobe so se podaljšale. Javnost ne upošteva, da smo tudi zdravniki ljudje in imamo tudi mi svoje težave ter da smo tu zato, da jim pomagamo, in ne škodimo. Čakalne dobe pa niso odvisne od zdravnikov. Slovenski zdravniki bi radi delali več, tako kot v tujini, a ne smejo.«

Za prvi november mu niso prižgali niti sveče

Izolski zdravnik, ki noče biti imenovan, ker se, kot pravi, noče zameriti direktorju bolnišnice Nardinu, je dejal, da je ministrica Milojka Kolar Celarc veliko obljubila takoj po tragičnem dogodku, da Martinezu za 1. november v bolnišnici nihče ni prižgal niti sveče in da očitno želi zdravstveni sistem stvar pomesti pod preprogo. Prepričan je, da bi bila spominska plošča ali imenovanje bolnišnice najmanj, kar bi lahko naredili, in da je pasivnost države pri tem mogoče razumeti, kot da podpira skrajno in vse pogosteje slišano stališče, po katerem naj bi bili zdravniki krivi za slab zdravstveni sistem.

Povsem drugače kot na ministrstvu za zdravje in v izolski bolnišnici so ravnali v vodstvu slovenske policije, ki je konec lanskega leta izolskima policistoma Danijelu Zagorcu in Ljubu Krajncu, ki sta onesposobila oboroženega morilca, podelilo medaljo za hrabrost.

Martinezovi družini so denarno pomoč prispevali družinski prijatelji in zaposleni celotne izolske bolnišnice. Pomemben delež je za šolanje dveh otrok prispevala tudi Zdravniška zbornica Slovenije skladno s svojimi predpisi.