Če bo katera od slovenskih televizij v prihodnosti spet začela predvajati priljubljeni kviz Lepo je biti milijonar, ji, za zdaj še brezplačno, predlagamo naslednje vprašanje: kateri tuji državnik je v času dobrih štirih mesecev v Sloveniji spil kavo in čaj? Vprašanje je za pozorne spremljevalce političnega dogajanja preprosto in sodi v sklop tistih, ki prinašajo le kakšnih sto ali dvesto evrov nagrade. A kljub vsemu ponujamo odgovor, ki se glasi: hrvaška kolegica in prijateljica slovenskega premiera Boruta Pahorja Jadranka Kosor. Lani septembra sta namreč po slovesni objavi v vladni palači na Erjavčevi, da sta sklenila dogovor o reševanju mejnega spora med državama s pomočjo arbitražnega tribunala, odšla na Tromostovje in tam v sproščenem ozračju spila kavo. In v sredo sta Pahor in Kosorjeva na kranjskogorski »snežni plaži« še bolj sproščeno in razigrano spila čaj.
Pred tem sta v hotelu Miklič slovenski in hrvaški javnosti sporočila, da sta, potem ko sta s podpisom arbitražnega sporazuma odstranila najbolj zoprno oviro med njima oziroma med Slovenijo in Hrvaško, pripravljena s poti med Ljubljano in Zagrebom umakniti še vrsto drugih ovir. Mešana komisija, ki naj bi jo oblikovali obe vladi, bo poskušala najti rešitve tudi za varčevalce Ljubljanske banke na Hrvaškem, kako pomagati vladi v Banskih dvorih pri odstranjevanju zelo gosto razpredene pajčevine v hrvaškem delu blagajne sklada za razgradnjo jedrske elektrarne v Krškem in shranjevanje polovice njenih odpadkov. Verjetno bodo kakšno besedo namenili tudi uresničevanju nekaterih »mrtvih« določil sporazuma o maloobmejnem sodelovanju (Sops), usodi hrvaške zaščitne ribolovne cone, pa še kaj se bo gotovo našlo.
V času med septembrsko kavo v Ljubljani in januarskim kranjskogorskim čajem se je v odnosih med državama res zgodilo nekaj pozitivnega. Hrvaški predsednik v odhajanju Stjepan Mesić je tako na Brdu pri Kranju kot v Ljubljani poudarjal, da se je s podpisom arbitražnega sporazuma bistveno zmanjšala napetost med državama, ki je vladala še lani spomladi, zato so tudi mogoči bolj pristni in odkriti pogovori. Res je, vsa srečanja med državama potekajo v zelo sproščenem ozračju, kar zagotovo ni posledica zgolj osebnostnih lastnosti obeh prvih ministrov in naklonjenosti drug drugemu. Lansko zelo naelektreno spomladansko razpoloženje, povzročeno tudi s slovensko blokado hrvaškega pristopnega procesa, se je spremenilo v svoje nasprotje.
Razlogov za takšno spremembo je več. A skoraj gotovo je med glavnimi »krivci« za tako nenavadno otoplitev odnosov tudi Josip Zagajski, znani bombaš, ki so ga ujeli v Dobovi. Že samo pojav prvega neuravnoteženega človeka, ki je hotel na svoj način rešiti vse meddržavne spore, je, po zelo zanesljivih virih z vrha slovenske vlade, sprožil vse alarme v Ljubljani in tudi Zagrebu. In le kratek trezen razmislek je bil potreben za ugotovitev, da nadaljnje napenjanje mišic na obeh straneh ne vodi nikamor, kvečjemu v katastrofo.
Tako imamo zdaj s Hrvaško izjemno prisrčne odnose, dogovori o naslednjih skupnih projektih kar dežujejo. Odnosi so že prav kičasto dobri, se v ljudski jezik glasi prevod premierovih sporočil. A ob vsem tem navdušenju ne smemo pozabiti na nekaj: Slovenija še ni ratificirala arbitražnega sporazuma. In vsa idilična podoba dobrih sosedskih odnosov se lahko kaj kmalu sesuje kakor hišica iz kart, če državni zbor iz takšnega ali drugačnega razloga ne bo ratificiral arbitražnega sporazuma. Se bomo tedaj vrnili v stare čase ali zgolj na realna tla?
Iz petkove tiskane izdaje Dela.