Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenska hrana je najboljša, ker je varna, ker je nizkega ogljičnega odtisa, ker je pretežno tradicionalno pridelana; ker z njo ohranjamo poseljenost podeželja in zagotavljamo kruh sosedu je vedno tudi najcenejša izbira, a tega se premalo zavedamo pri javnih naročilih, je kritičen Marko Višnar iz združenja slovenskih pridelovalcev mesa in direktor podjetja Meso Kamnik.
Čeprav je s spremembo zakona o javnem naročanju od aprila letos mogoče tudi mimo javnih naročil kupovati več lokalno pridelane hrane, ta v resnici prihaja v manjših količinah, kot bi si želeli, v kuhinje 1500 javnih zavodov po Sloveniji, med katerimi samo šole in vrtci za hrano porabijo okrog 120 milijonov evrov. Za ta denar se prek javnih razpisov potegujejo tako živilska podjetja z okrog 13.000 zaposlenimi kot zadruge in kmetje, pa tudi trgovci in uvozniki hrane. Poleg cen, ki so pomemben kriterij javnega naročanja, je poudarjanju pomena kratkih oskrbnih verig še vedno veliko nabav manj kakovostnih živil iz uvoza. Delno je temu kriva tudi prenizka domača proizvodnja, s katero ni mogoče zadovoljiti potreb naročnikov.
»Kakovost mesa, ki ga nabavljajo v javnih zavodih, je lahko problematična, če načrtovalci prehrane ne zagotovijo učinkovite vhodne kontrole in nekritično prevzemajo vse, kar jim pride na vrata. Dogovorjene cene so večinoma nizke, a se razmere na trgu lahko tudi močno spremenijo. Zato so dobavitelji po stalnim cenovnim pritiskom. Manj odgovorni nižje cene nadomestijo s slabšo kakovostjo, če ne drugače pa z nabavo surovin iz vseh vetrov, tako da ne vedo, kaj kupijo. Ker prehrana ni osnovna dejavnost javnih zavodov, so pri pripravi in izvajanju javnih naročil pogosto šibki, zaradi togosti sistema pa tudi nemočni in ne morejo doseči sprememb,« pojasnjuje Višnar. A po drugi strani, kot pravi, ne razume tolerance do cenene hrane. »Ni potrebe, da naši otroci jedo slabo hrano, ki jo po svoje drago plačaš, saj ne dobiš, kar si naročil, odgovarjaš pa za napake drugih,« je kritičen Višnar. Hkrati opozarja »na preživele prehranske mite o svinjskem mesu, denimo, ki ni več to, kar je bilo včasih«. Tako ne drži, da so morski sadeži boljši od svinjine glede vsebnosti holesterola, saj ga ima hobotnica dvakrat več, pa tudi piščančje stegno s kožo ali pa priljubljene perutničke imajo lahko več holesterola kot očiščena svinjina.
»Ni potrebe, da naši otroci jedo slabo hrano, ki jo po svoje drago plačaš, saj ne dobiš, kar si naročil, odgovarjaš pa za napake drugih,« je kritičen Višnar. Foto: Ljubo Vukelič
Poceni – in manj kakovostno
Kot največji in najpogostejši problem pri javnih naročilih mesa izpostavlja starost mesa, ki ga kupujejo proti koncu tedna, ko je to kot preostanek neke količine mesa v velikih skladiščih cenejše in je zato »primeren nakup« za dobave v naslednjem tednu. Drugič, meso se prevaža na velike razdalje, pogosto (predvsem poleti) tudi na neprimernih temperaturah. »Od odgovornosti oziroma tolerance dobavitelja javnega naročila je odvisno, do kam je tako meso še primerno za prodajo kot sveže. Pojavlja se tudi odmrznjeno meso, pa pretemno, kot je recimo »utrujena« govedina, ali pa presvetlo, bledo in vodeno meso pri svinjini. V teh primerih meso sicer ni zdravju nevarno, a tudi ni kakovostno. Omeniti moramo še zamenjave kategorij mesa, ko je meso navedeno na dobavnici bolj kakovostno od tistega v zaboju ipd.« Zato je po njegovem veliko odvisno tudi od prevzemalcev naročenega v javnih zavodih, kakšno meso prihaja v kuhinje in nato na krožnike.
»Pri mesnih izdelkih zna biti problematičen predvsem odstotek maščobe, oziroma delež mesa, pa uporabljeni dodatki s katerimi nenačelni proizvajalci nadomestijo pomanjkljive lastnosti uporabljene surovine. Ker se med zmagovalci javnih naročil pri nas le redko znajdejo resni proizvajalci mesa in mesnih izdelkov, ki niso pripravljeni tvegati svojega dobrega imena, je verjetnost za odstopanja toliko večja,« opozarja Višnar. V javnih zavodih pa pogosto nimajo možnosti ali pa znanja za učinkovito kontrolo, lahko pa so tudi obupali, saj jih »izbrani dobavitelj vztrajno zalaga z blagom istih lastnosti, zato ne vidijo izhoda«. Možni pa so tudi kakšni manj nedolžni vzroki, ki prispevajo, da poceni kupljena hrana za oskrbo najbolj ranljivih skupin, ki jim obroki v javnih zavodih pogosto predstavljajo temelj prehrane, postane draga.
Potuha nelojalni konkurenci
Ker je bistvena dejanska kakovost hrane in ne, kaj piše na živilu, ni dovolj zanašanje na uradni nadzor. Ta, kot pravi, bdi predvsem nad varnostjo hrane, ki pa ob ustrezni termični obdelavi ni ključna težava. »Manj pozorni so na kakovost ali pa pravilno označevanje lastnosti živil, ki v našem okolju predstavljajo najpogostejša odstopanja,« opozarja Višnar.
Pomemben, a pogosto pri izvedbi javnega naročanja zanemarjen je podatek, da je prireja bledega, vodenega mesa prašičev denimo bistveno cenejša kot tistega bolj rdečega. A pri komaj kaj več kot 30-odstotni samopreskrbi s prašiči in zato ustrezno veliki podhranjenosti po svinjini lokalnega, slovenskega porekla, in nekritični izbiri dobaviteljev cenejšega mesa (ne le svinjskega) iz uvoza še bolj vznemirjajo podatki o porabi antibiotikov pri rejnih živalih v EU, s katerimi se popravljajo rejske napake, pravi Višnar.
Infografika: Delo
»Slovenija sodi med države, ki za kilogram prirejenega mesa porabijo najmanj antibiotikov. Zanimivo pa je, da večino mesa uvozimo prav iz držav, ki za kilogram prirejenega mesa porabijo tudi do desetkrat več antibiotikov kot mi, pa nas to nič ne moti. Raje gledamo, da domača živinoreja propada, ker ne more vzdržati nelojalne konkurence bistveno bolj »elastičnih« tekmecev. Prav tako v Sloveniji obstaja načelno odličen predpis, da morajo javni zavodi v svojo prehrano uvrstiti deset odstotkov ekološko pridelane hrane. To je nerazumno veliko, saj takšnih živil zaradi zelo strogih meril sami pridelamo premalo. Množično jo uvažamo iz drugih, tudi tretjih držav, kjer pa predpisi ali nadzor marsikdaj niso tako dosledni. Tako se nam dogaja, da se mora naša, zelo tradicionalno in skrbno pridelana hrana, skrivati pred uvoženo, ekološko, ki tega imena morda niti ne zasluži.«
