Tiskane izdaje
Ljubljana - Profesor za kriminalistiko Bojan Dobovšek s fakultete za varnostne vede se z organizirano kriminaliteto ukvarja že od osamosvojitve, pravi pa, da se tako Slovenci kot Ljubljančani s kriminalom načeloma dobro razumemo.
Bi lahko rekli, da je kriminal v Ljubljani neprepoznaven, ali pa so ljubljanski kriminalci posebej »kultivirani«? Ne govorimo o krajah avtomobilov in mobitelov, ampak na primer o nasilnih ropih, streljanju in umorih.
Organizirani kriminal obstaja povsod, vezan je na zgodovino posameznih držav. Nemci imajo skupine iz nekdanje Jugoslavije, Turčije, tudi Kurde, Nizozemci na primer zaradi kolonizacije Surinamce in druge. Razvija se v mestih, kjer se lahko skrije. Imamo srečo, da sta naša država in glavno mesto majhna, zato ga je manj. V Ljubljani se je težko skriti zaradi jezika in preglednosti naselij. Organizirani kriminal pri nas ni viden, ker nimamo nasilnega kriminala, značilnega za njegov razvoj v preteklosti. Kriminalci nasilje danes nadomeščajo s korupcijo.
Poleg tega so se glavne evropske mafije dogovorile, da na območju Slovenije ne bodo kriminalno dejavne, ampak bo to kraj, kjer se lahko spočijejo in investirajo ter se skrijejo pred policijami držav, kjer so počele kazniva dejanja. Imamo pa manjše kriminalne skupine, vezane na nacionalno osnovo – Srbe, Črnogorce in Albance, ki opravljajo predvsem tranzitne posle za večje skupine.
Kako analitiki sploh pridejo do takih informacij, še posebno o območju, kot je Ljubljana?
Uporabljamo uradno statistiko policije, tožilstva, viktimizacijske in javnomnenjske študije, opravljamo tudi študije intervjujev s tistimi, ki se srečujejo z organiziranim kriminalom, ga preiskujejo, so žrtve ali v njem celo sodelujejo. Skupek vsega tega na daljše obdobje omogoča vpogled.
Najbolj razvpita področja kriminala so preprodaja mamil, orožja in trgovina z ljudmi. Kako je s temi dejavnostmi pri nas?
Dodal bi lahko še kraje avtomobilov, izsiljevanje lastnikov lokalov in posojanje denarja. Največ se zasluži z mamili. Slovenija leži na tako imenovani balkanski poti droge, ki teče iz Afganistana v Evropo, kjer se vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov heroina. Po celotni balkanski poti gre nad 50 ton drog na mesec. Čez Slovenijo v obratni smeri potuje tudi veliko snovi za predelavo heroina. Slovenski pripadniki skupin so del lokalnih mrež, ki omogočajo ta transport. Vse bolj je v ospredju trgovina z ljudmi, ki je sicer problem vse Evrope. Slovenci pri nas skrbijo predvsem za prehod meje. Orožje je v času balkanskih vojn teklo na jug, danes se večinoma vrača v Evropo, kjer so kupci kriminalci in teroristične skupine. Ukradene avtomobile pa se je včasih vozilo na Bližnji vzhod, danes se jih hitro razstavi in proda za rezervne dele, pri čemer kot kupci sami spodbujamo ta kriminal. Izsiljevanje lastnikov lokalov je pogosto prikrito z varovanjem, končni cilj pa je prevzem lokala.
Kako pa Ljubljančani prepoznavajo tako početje in se odzivajo nanj? V mestu je tudi veliko odjemalcev kriminalnih storitev in dobrin.
Tudi tu smo vezani na preteklost – domače nam je izogibanje plačilu davka, prav tako pridobivanje stvari po zvezah in poznanstvih. Organizirani kriminal ljudem dobavlja, kar država prepoveduje ali je močno obdavčeno, zato smo do tega zelo tolerantni. Dobra primera sta kupovanje ponaredkov in popravila avtomobilov z neoriginalnimi deli. Organizirani kriminal je svojevrstni Robin Hood sodobnega časa – ljudem daje, česar država ne zagotavlja ustrezno, tudi delo. Robin Hood se je bojeval proti šerifu iz Nottinghama – ljudje v tej vlogi danes vidijo elite, ki se valjajo v denarju, zato so organiziranemu kriminalu naklonjeni.
Zadnje čase so v prestolnici kot legla organiziranega kriminala najbolj izpostavljeni lokali. Bi rekli, da je kriminal značilen za te prostore?
Organizirani kriminal se začne na manjšem območju, običajno okoli lokalov. Povezan je s točenjem alkohola, igralništvom, prostitucijo, izsiljevanjem. Tako dobljeni denar kriminalci sprva vlagajo v avtomobile, nakit, ženske. Ko ga je več, kupujejo nepremičnine in se lotijo podkupovanja lokalnih avtoritet. Lovke širijo z mreženjem v legalni sektor, menjajo lokale in tako onemogočajo policiji, da bi jih prijela na delu.
Je pri nas kriminalni prestiž neprepoznaven? Kako ločimo kriminalca od bogatega poslovneža?
Pri nas se je kriminalce doslej lovilo tako, da so jih morali zalotiti pri kaznivem dejanju. Ko je denar izgubil neposredno povezavo z nelegalnim, se davčne institucije v to niso poglabljale. Meja, kdaj je poslovnež zaslužil prve večje vsote, je večkrat nejasna, prav ta prehod v legalno premoženje pa je ključen. To je cilj organiziranega kriminala – investirati v legalna podjetja, hkrati pa še vedno posredno imeti stik s kriminalom. Kriminalci postanejo ugledni gospodje, s katerimi začnejo sodelovati tudi politiki, kar vidimo povsod na Balkanu.
Kot pa sami poudarjate, danes klasični kriminal sploh ni več težišče organizirane kriminalne dejavnosti.
Kriminalci kupujejo podjetja, poskušajo preiti v gospodarstvo, pri čemer si pomagajo s kriminaliteto belih ovratnikov, ki deluje po načelih podjetništva. Ker imajo dotok ilegalnega denarja, so lahko zelo konkurenčni legalnim podjetjem. Nato pa začnejo iskati stike s politiko. Govorimo o kriminalu moči, ki uporablja denar za navezave s politiko in tvori elitne mreže, njihov pomembni del so tudi »tajkuni«. Ta novi kapital se bori za moč, končni cilj pa je »ugrabitev države«, podreditev politike in zakonodaje.
Zakoni se začnejo pisati tako, da ustrezajo tem skupinam. To je velik problem Slovenije – da divja privatizacija in moralno sporne poslovne poteze dejansko niso bile kaznive.
Kje pa je mogoče najti moment za prekinitev te kriminalne prakse?
Iščemo ga v preglednosti finančnih tokov in premoženja elit, ne v represivnem pregonu. Nujna je finančna transparentnost vsakega posameznika, še posebno tistih v javni upravi in politiki. Lep primer za tako obravnavo je odtekanje denarja Slovencev v finančne oaze. Ker nismo sprejeli ustreznih ukrepov, smo priložnost zamudili, lahko pa še preprečimo, da se s tem premoženjem poceni kupijo stečajno razvrednotena podjetja. Tudi naš institut obrnjenega dokaznega bremena je razmeroma brezzob – v celoti je vezan na postulate kazenskega prava, zaradi česar bodo zopet zasuta sodišča, iz njih se bo naredilo grešnega kozla, namesto da bi s prstom pokazali na tiste, ki so takšne rešitve napisali in sprejeli.
