Tiskane izdaje
Ljubljana – »Ko se v državi zgodi teroristični napad, se dojemanje varnosti poruši. Tuje investicije se zmanjšajo. Povečajo se stroški ekonomskih transakcij, priložnosti za poslovanje se razblinijo. Tak napad lahko zahteva velik, celo 30-odstotni ekonomski davek,« pravi profesor Marco Lombardi iz Milana.
Tveganja, ki jih za gospodarstva posameznih držav pomenijo teroristični napadi, je Marco Lombardi, sociolog s Katoliške univerze v Milanu, predstavil med predavanjem o nevarnosti teroristične grožnje skupine Daesh (arabski naziv za Islamsko državo, op. p.) za ekonomski sistem Evropske unije, ki ga je imel na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Lombardi v raziskovalnem centru Itstime že dvajset let proučuje terorizem in se pri tem osredotoča predvsem na islamske in džihadastične teroriste.
Stroški, ki so povezani s terorističnimi dejanji, so že zdaj veliki in se bodo v prihodnje še povečevali, napoveduje italijanski strokovnjak, tudi zaradi novih mehanizmov zagotavljanja varnosti, zaradi katerih bodo potnike pregledovali že pred letališkimi zgradbami. »Poglejmo samo varnostne naprave, ki so jih morali namestiti na letališčih in v drugih zgradbah. Pomislimo na ure, ki jih zdaj prečakamo na letališčih. In čakali bomo še več. Mnogi ostajajo doma, ker ne želijo potovati. V Franciji so imeli lansko poletje deset odstotkov manj turistov kot leta 2015. Bojijo se, da se bo obisk zmanjšal za dvajset odstotkov. Število nočitev se je zmanjšalo za 14 odstotkov. Letov v Nico je manj za 57 odstotkov. Posledice terorističnega napada čutijo tudi v Belgiji. Zaradi napada v Parizu so tisti dan izgubili 51,7 milijona evrov.«
Novinarji opažajo, da so premalo pisali o problemih, povezanih z begunci in migranti, denimo o tem, kaj njihov prihod finančno pomeni za državo. Se strinjate z njihovimi opažanji?
Evropski mediji so na sploh molčali o marsičem, kar je povezano z begunci in migranti. Zgodbe, ki so jih objavljali, je narekoval politični interes, ne realnost.
Do zdaj nihče ni govoril ne o vprašanju varnosti ne o ekonomskih učinkih migracij. Ta je velik, a ne le zaradi stroškov, ki so z njimi povezani, ampak tudi z vidika varnosti. Ker se s tem problemom nihče ni resno ukvarjal – ne na evropski ne na lokalni ravni – zdaj nimamo političnih mehanizmov, s katerimi bi nagovarjali epohalni fenomen, ki ga ne moremo ustaviti. V času globalizacije se po svetu več milijonov ljudi premika iz ene države v drugo. Za obvladovanje tega pojava potrebujemo posebne dogovore.
Zdaj, na primer, že lahko govorimo o povezavah med terorizmom in organiziranim kriminalom; raziskujemo, kako je vse prepleteno v trgovini z ljudmi, kokainom ali orožjem. Vemo, da se terorizem in organizirani kriminal prepletata v hibridnih vojnah. Nismo pa govorili o povezavi med terorizmom in varnostjo.
Kaj pomeni hibridno vojskovanje?
To je nov koncept. Znanstveniki smo o njem začeli govoriti okoli leta 2008. Pomeni, da se konflikti nikoli ne začnejo in nikoli ne končajo. Predstavljajte si igrišče, na katerem različni igralci tekmujejo v različnih športih. Eni igrajo nogomet, drugi rokomet, tretji odbojko. Sodi jim mednarodni sodnik, ponavadi iz OZN, ki pa uporablja teniška pravila. Kaj imajo vsi ti igralci skupnega? Samo žogo. V hibridnih vojnah ni skupnih pravil, strategij in odnosov. Na tem igrišču igrajo teroristi in kriminalci, vojaki tradicionalnih vojsk, predstavniki nevladnih organizacij in mediji. Vsakdo ima svojo – različno – miselnost in specifična pravila. Zaradi vsega tega je zelo težko obvladovati ta fenomen, katerega del so tudi migracije.
Po drugi strani so migracije zelo občutljiva tema v vsaki državi. To je verjetno vzrok, zakaj nimamo skupne evropske politike. Da bomo ta problem lahko obvladovali, potrebujemo vseevropsko perspektivo, to ne more biti stvar lokalnih pogledov.
Kateri stroški so povezani z migracijami?
Po eni strani lahko govorimo o neposrednih stroških, po drugi o posrednih. Neposredni strošek je povezan z namestitvijo migrantov in beguncev, posredni pa s tem, kako njihov prihod, recimo, vpliva na razmere na trgu dela.
Neposredni stroški so visoki, a ne tako visoki, kot jih morda želijo prikazati, in tudi ne tako visoki, da bi bili neobvladljivi. Lahko jih primerjamo, denimo, s sredstvi, ki jih namenimo drugim vprašanjem, na primer reševanju bank. V Italiji smo veliko denarja vložili v banko Monte dei Paschi di Siena, da je lahko preživela. Denar je stvar prioritet. Ko se vladajoči odločijo, kaj je prioriteta, bodo potrebni denar našli.
So migranti prioriteta evropskih vlad?
Ne, niso. Nacionalne vlade migracije izkoriščajo predvsem za zbiranje političnih točk. A to je zelo pomembna tema, s katero bi se morali ukvarjati tako na nacionalni kot na evropski ravni. To ne more biti zgolj tema lokalne politike ali medijev. V Italiji je bilo, na primer, lani prepovedano razpravljati o povezavi med migracijami in vprašanjem varnosti.
Migranti niso teroristi, ampak teroristi so migranti. To zdaj lahko povem. Še pred dvema letoma nisem mogel. Da sem to lahko naredil, žal mi je, da moram to povedati, so se morali zgoditi Pariz, Bruselj, Berlin.
Ko rečete prepovedano, najbrž ne mislite dobesedno?
Ne, seveda ne. V Italiji je večina medijev v »mainstreamu«. Molčali so, ker pisanje o tem ni bilo politično oportuno. O povezavi med migracijami in vprašanjem varnosti so zato začeli govoriti mediji z obrobja, a tudi ti niso predstavljali realne podobe, ampak tisto, ki je ustrezala njihovemu sporočilu.
Zakaj mediji ponujajo svojo naracijo, svojo podobo realnosti? Želijo biti bolj humani, želijo ponujati sprejemljivejšo podobo realnosti?
Gre za zelo širok spekter političnih in kulturnih razlogov. Večina politike in tudi javnosti je nasprotovala sporočilu, da so migranti problem. V italijanskih očeh so migranti reveži, ki so bili prisiljeni zapustiti državo, zato jih je treba sprejeti in jih nič spraševati. V tej politični naraciji se je našla večina politikov in državljanov. Ne nazadnje smo tudi mi, Italijani, bili pred stotimi leti migranti. Tako kot so takrat sprejeli nas, moramo zdaj mi sprejeti njih.
Podobno so razmišljali tudi v številnih nevladnih organizacijah, v Katoliški cerkvi in celo v podjetjih. Za večino nevladnih organizacij je gostoljubje posel. Na leto gostijo več kot sto tisoč ljudi in denar, ki ga dobijo, jim omogoči preživetje.
A po drugi strani so v tem letu vzklila tudi številna populistična gibanja in ta so bila edina, ki so začela govoriti o povezavi med varnostjo in migracijami. In čeprav je to vprašanje del realnega problema, so ga dolgo predstavljali zgolj kot politično zgodbo grdih populistov. Res je, da so samo oni govorili o tem, ampak razmišljanje, da je s tem preizpraševanjem nekaj narobe, ker so ga oni dali na dnevni red javne razprave, je napačno in ni povezano z realnostjo.
Prav zato, ker se je migracijska realnost skrivala za politično zaveso, nismo odprli javne razprave, zato zdaj nimamo mehanizmov za njeno obvladovanje. Politične stranke in vlade niso vedno na isti strani. Premier ima kot predsednik vlade ene interese in kot predsednik stranke druge. Ti interesi se zelo pogosto ne prekrivajo.
Pravite, da zdaj končno lahko govorite o povezavi med varnostjo in migracijami. Kako vam je uspelo temo privesti v javni diskurz?
Naše raziskave so javne, hkrati sodelujemo z organi pregona. Mediji se obračajo na nas. V zadnjih desetih dneh sem nastopil na nemški, belgijski in turški televiziji ter seveda italijanski. Da nekatere informacije objavim, jemljem kot svojo dolžnost.
Kaj je vaše ključno sporočilo za Slovenijo?
To je dobro vprašanje. Slovenci očitno menite, da ste varni. Počutite se, kot da ste daleč od teroristične nevarnosti. Menim, da je ta občutek napačen. Slovenija je tradicionalno tranzitna država. Balkan je za Evropo večja nevarnost kot južno Sredozemlje.
V večini džihadističnih mrež, ki smo jih pretrgali v Italiji, so bili teroristi, ki so v državo prišli po balkanski poti. Džihadistična bojevnica Maria Giulia Sergio, znana tudi kot Fatima, je v Sirijo odpotovala iz Italije, a skoraj prepričani smo, da so jo urili v Sloveniji. V Evropi ni območja, ki bi bilo varno pred terorističnim napadom. Teroristi imajo morda res svoje prioritete, ampak varnega območja ni.
Število tujih borcev, ki se vračajo z bojišč, se povečuje. Večinoma so vrnjeni čez Balkan. Če želimo preprečiti napade v Evropi, jih moramo na tej poti pričakati in ustaviti, preden napadejo v državah, iz katerih so odpotovali v Sirijo.
Berlin in Pariz sta problem vse Evrope, tudi Slovenije. Evropa stoji, če smo Evropejci povezani. Če ne bomo povezani, bomo umrli razklani. Druge rešitve ni.
