Tiskane izdaje
Ljubljana – Če ste se v zadnjem času peljali ali sprehodili po Prešernovi ulici v Ljubljani, ste gotovo opazili množico ljudi pred nemškim veleposlaništvom. To so delavci iz republik nekdanje Jugoslavije, ki dan in noč čakajo na nemška delovna dovoljenja in po propadu slovenskih gradbincev upajo na nov vir zaslužka.
»Tu sem že deset ur, a še vedno nisem niti oddal papirjev za pridobitev nemškega vizuma. Upam, da mi bo uspelo do izteka delovnika ambasade in bom v torek lahko krenil proti Nemčiji,« nam je v četrtek povedal fizični delavec iz Sarajeva. Do pred kratkim je bil zaposlen v propadlem Primorju, zdaj si je pri manjšem slovenskem podjetju, ki v Nemčiji izvaja podizvajalska dela, našel novo začasno delo.
Ambasada delovna dovoljenja – ta stanejo 60 evrov – izdaja zelo počasi. Tri dni v tednu po tri ure obratuje zgolj eno okence, zato prosilci na dovoljenje v povprečju čakajo dva dni. Prvi dan oddajo papirje, naslednji da prevzamejo vizum. Ko se veleposlaništvo opoldne zapre, delavci sestavijo čakalni seznam za naslednji dan. Ker bi nekateri radi preskočili vrsto, včasih med seboj tudi fizično obračunajo.
»Tu sem že drugič. Zaslužek ni kdo ve kaj, a z njim vsaj plačam račune za družino. Druge možnosti tudi nimam, saj doma in v Sloveniji ni služb,« vzroke za večdnevno vztrajanje pred ambasado pojasnjuje električar iz Zenice, nekdaj zaposlen pri podjetju Energoplan. Dodatni argument je tudi redno plačilo. »V Sloveniji so nam plačevali postopoma po sto ali dvesto evrov naenkrat, potem pa dolgo nič. V Nemčiji smo vsaj pošteno plačani v enem znesku,« dodaja naš sogovornik.
Sindikat opozarja
Žal pa se včasih tudi manj srečno konča. Kot opozarjajo v svobodnih sindikatih, nekatera manjša slovenska gradbenoposredniška podjetja izkoriščajo široko ponudbo delovne sile.
Tako kot nekoč pri Vegradu ali SCT se sistematično krši delovna zakonodaja. Neizplačevanje polnih plač, predolgi delovniki, katastrofalne bivalne razmere, našteva svetovalec za delavce migrante pri ZSSS Goran Lukič. Problem so na pobudo našega sindikata prepoznali tudi v evropskem in nemškem parlamentu, a ukrepov še ni.
Od čakanja na delovno dovoljenje do čakanja na prigarano plačo
Tragične zgodbe slovenskega gradbeništva po propadu največjih domačih družb niso izginile. Le preselile so se. Brez zaslužka, brez socialnih prispevkov in brez dostojanstva zdaj ostajajo delavci slovenskih gradbenih podjetij, ki poslujejo v Nemčiji.
Eno takšnih zgodb v tem trenutku piše podjetje Bisz Gradnje, d. o. o., BAU GmgH iz Ljubljane.
Prejšnji teden so z gradbišča v Bad Homburgu v bližini Frankfurta po končanju del hoteli nazaj v Slovenijo pripeljati 50 najetih migrantskih delavcev. Tam so, po naših informacijah, od novega leta delali za približno pet do sedem evrov na uro (čeprav nemška delovna zakonodaja predvideva minimalno urno postavko v višini 13,40 evra) in živeli v kontejnerjih.
Pri tem za svoje delo že nekaj mesecev niso dobili plačila, zato zaradi bojazni, da po vrnitvi v Slovenijo morda nikoli ne bi bili plačani, niso hoteli zapustiti gradbišča v Nemčiji.
»Govoriti o tem je kočljivo«
Ko smo pri podjetju Bisz želeli preveriti, kako se razpleta primer njihovih delavcev, smo naleteli na slepo ulico.
Telefonska številka njihove predstavnice Simone Šabjan je bila nedosegljiva, njihove pisarne na Dimičevi v Ljubljani prazne, vprašanja poslana po elektronski pošti pa so ostala neodgovorjena.
Uspelo pa nam je priklicati Biszovega zastopnika v Nemčiji Radovana Bleiweisa. »Nočem dajati nikakršnih informacij in komentarjev, saj so bile vse transakcije izvedene prek Slovenije. Govoriti o tem je zelo kočljivo. Za vse komentarje se obrnite na sedež družbe v Ljubljani,« je bil redkobeseden Bleiweis, ki tudi ni hotel posredovati nobene druge kontaktne številke oseb iz Bisz Gradnje.
Družba je bila po podatkih baze Gvin ustanovljena konec maja lani in je poslovno leto 2011 končala s približno 65.000 evri minusa. Ukvarja se z gradnjo stanovanjskih in nestanovanjskih zgradb ter ima štiri lastnike z enakimi deleži: Stojana Zagorca, Samirja Imamovića, Leona Bleiweisa in Draga Štrafelo.
Sredi Münchna brez hrane in pogodbe
Podobno kot migrantski delavci, ki pred nemško ambasado dneve in noči čakajo na vizume, je v pravljice o hitrem in dobrem zaslužku verjel tudi mladi Kranjčan (hotel je ostati anonimen).
Pred dvema letoma je delal za posavsko podjetje Meteoris in v nemški prestolnici nameščal pregradne zidove v neki novogradnji. Oglas je našel na študentskem servisu, a ker je bil takrat brez statusa, so se dogovorili za pogodbeno sodelovanje.
»Ničesar ne potrebuješ s sabo, saj bo poskrbljeno za bivanje, dva obroka na dan, urna postavka je sedem evrov na uro,« so mi dejali. »Ko smo prišli v München, ni bilo kaj jesti, človeka, s katerim sem se dogovarjal za delo, nikjer, pogodbe tudi ne,« se razočaranja spominja mladenič z Gorenjskega. Kljub temu je začel delati.
»Delali smo za nekega bosanskega podizvajalca, delavniki pa so trajali 12 ur. Čeprav je bilo dogovorjeno, da bom pri delih samo pomočnik, sem moral po sili razmer opravljati zahtevna gradbena dela. K sreči sem s seboj imel vsaj sto evrov, ki sem jih hitro porabil za prehrano. Na gradbišču sem zdržal pet dni in v tem času shujšal sedem kilogramov,« opisuje sogovornik.
Domov se je vrnil po tem, ko so se na gradbišču skoraj stepli, nazadnje pa mu je nadrejeni le plačal za avtobusno vozovnico. Za svoje delo bi morala s kolegom, s katerim sta odpotovala skupaj, dobiti vsak po 400 evrov.
»Delodajalca sva tri mesece klicala vsak dan, dokler nama ni vsakemu na roko izplačal po sto evrov. Nekaj časa sem resno razmišljal, da bi ga prijavil delovni inšpekciji, a se mi na koncu ni ljubilo ukvarjati še s tem,« je povedal mladi Kranjčan.
Delavci brez prave izbire
Svetovalec na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije Goran Lukić, ki se ukvarja s problematiko ekonomske migracije, se boji, da smo priča institucionalni trgovini z ljudmi.
»Vse več je indicev, da so nekateri delavci dobesedno ujetniki svojih delodajalcev, brez denarja, stlačeni v kontejnerje,« pravi Lukić, čeprav nemški organi ponavadi hitro ukrepajo. Lukić meni, da je bila Slovenija za delavce migrante iz tretjih držav prva izbira zaradi kulturne in jezikovne dolžine. »A namesto integracije v delovno in socialno okolje so dobili izolacijo v revščino.«
Ti delavci so se v Slovenijo, zdaj pa drugam, odpravili predvsem zaradi svojih družin, ki so ponavadi ekonomsko popolnoma odvisne od zaposlenega migranta. »Zdaj imajo dve možnosti: da se domov vrnejo praznih rok ali pa vztrajajo v nemogočih pogojih, ko ni možnosti, da bo kaj bolje. Delodajalci se zavedajo, da delavci nimajo veliko izbire in to še dodatno izkoriščajo,« razlaga sodelavec ZSSS.
Nemci in delo na črno
Kdor v Nemčiji brez dovoljenja Zvezne agencije za delo posreduje tuje delavce, lahko računa na kazen do 30.000 evrov in odvzem vsega tako nastalega dobička. Poleg tega storilcu grozi zaporna kazen do treh let, v najtežjih primerih do pet let zapora, vsaka kazen nad dvesto evri pa je zapisana v javnem registru.
Kljub visokim kaznim so nemški carinski delavci leta 2011 obravnavali 168.000 postopkov proti delu na črno, je marca povedal nemški minister za finance Wolfgang Schäuble.
Z odkrivanjem dela na črno se na nemški carini ukvarja 6500 zaposlenih, ki so lani pregledali 524.000 ljudi (še leto pred tem le 510.000), tudi 68.000 delodajalcev (leta 2010 63.000). Pri tem so odkrili za 660 milijonov evrov škode, obsojenim pa so nemška sodišča prisodila za 2100 let zapornih kazni in za 49 milijonov evrov denarnih kazni, kar je pet milijonov več kot leto prej.
»Samo z natančnim nadzorom lahko zaščitimo poštenost pred tistimi, ki si z neplačevanjem davkov in dajatev ustvarjajo nezakonite konkurenčne prednosti, pri tem pa izkoriščajo državno infrastrukturo,« je povedal nemški finančni minister. Za Nemce je, ko gre za delo na črno, nezakonito tudi nesocialno: »Delo na črno ni le kršenje prava in zakona, škodi tudi vsakemu posamezniku,« piše na spletni strani nemškega finančnega ministrstva.
***
Do 300 vizumskih vlog na teden
Na nemškem veleposlaništvu po 1. maju letos, odkar na evropskem trgu velja popolnoma prost pretok delovne sile, opažajo, da se je število vlog za izdajo vizumov precej povečalo. Slovenski državljani jih ne potrebujejo, drugače pa je glede delavcev, ki niso državljani EU, prihajajo predvsem iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Hrvaške, Makedonije in Kosova. Veleposlaništvo obravnava od 200 do 300 vizumskih vlog na teden, za zdaj pa nič ne kaže, da bi se število vlog zmanjševalo.
