Tiskane izdaje
Ljubljana − Osupljiva razkritja ponaredkov umetniških del, ki jih je sodni cenilec Janez Mesesnel v zadnjih letih »žigosal« kot izvirnike, kar kličejo po odvzemu žiga. A ministrstvo za provosodje (MP) še vedno ne naredi konca zlorabam in prevaram.
Minister Goran Klemenčič proti domnevno nepoštenim Mesesnelovim cenitvam še vedno zbira dokaze, a tega očitno ne počne najbolje: Mesesnel je namreč samo junija lani vsaj dvakrat zlorabil žig.
Junija 2015 je že dva meseca veljala novela zakona o sodiščih, po kateri sodni cenilci ne smejo več opravljati cenilskega dela za stranke kot sodni cenilci, ampak zgolj kot strokovnjaki. To pomeni, da svojih mnenj ne smejo potrjevati z uradnim žigom sodnega cenilca.
Likovni kritik Janez Mesesnel je v dveh dneh kar dvakrat pritisnil žig: 9. junija 2015 je ocenil delo »tujega avtorja« Salvadorja Dalíja v lasti republiške finančne uprave (Furs), 11. junija pa »starejšo umetniško sliko slovenskega slikarja«, domnevno Zorana Mušiča V parku Maksimir iz zasebne zbirke nekega Koprčana.
Klemenčič pravi, da nima podatkov, katere posle oziroma cenitve opravlja cenilec kot zasebnik na trgu, prijave o (zlo)rabi žiga pa da po marcu 2015 niso prejeli. Mesesnelu lahko grozi tudi odvzem statusa, napoveduje, a prej mora zbrati dovolj dokazov.
Sami nad prevaro vseh prevar
Slovenska cenilska stroka s področja likovne umetnosti gnev zaradi spornega početja nekoč uglednega kolega Janeza Mesesnela vse bolj preusmerja v resor, ki je po njenem mnenju edini pristojen za ukrepanje - ministrstvo za pravosodje (MP). Minister za pravosodje Klemenčič trdi, da ne stoji križem rok. Cenilci pa menijo, da ukrepa odločno prepočasi.
Uradno pridobivanje informacij o Mesesnelu očitno ne uspeva najbolj niti pristojnim na MP. Iz odgovorov za Delo je mogoče razbrati, da je minister Klemenčič sodelavce zadolžil, da v okviru pristojnosti resorja zberejo določene podatke o Mesesnelovem ravnanju. Znaki, da ta izvedenskega dela ne opravlja vestno in pošteno, obstajajo, smo izvedeli. Klemenčič vztraja, da pridobijo vse podatke, jih proučijo, postopek razrešitve, in to neodvisno od faze predkazenskega oziroma kazenskega postopka, pa bodo izvedli na podlagi trdnih dokazov.
Stroka začudena nad neodzivnostjo ministrstva
Klemenčičevim izjavam, v katerih se sklicuje na to, da niso prejeli nobene prijave, po kateri »naj bi Janez Mesesnel po marcu 2015 opravljal cenitve po naročilu strank in te potrjeval kot sodni izvedenec, torej tudi z žigom sodnega izvedenca«, se cenilska stroka čudi. Po njenem mnenju so že do zdaj znana Mesesnelova dejanja tako obremenilna, da bi ministrstvo moralo ukrepati. Še bolj pa se čudijo temu, da ima Mesesnel še vedno status sodnega cenilca in tudi žig. Čeprav jim Mesesnel ni posredoval izjave o točnosti v imenik vpisanih podatkov o sodnih cenilcih, ga je MP le začasno umaknilo s seznama, ni pa mu odvzelo žiga in tudi ne statusa.
Pogoje za razrešitev sodnih cenilcev ureja zakon o sodiščih. »Če ravnanje sodnega izvedenca pomeni uresničitev znakov kaznivih dejanj, je preiskovanje v pristojnosti policije in tožilstva. Šele ko je uveden kazenski postopek, nastopijo zakonski pogoji za začasen odvzem licence,« odgovarjajo na MP na naše vprašanje o sankcijah za cenilce, ki nekaj tisočakov vreden ponaredek ocenijo na milijonsko vrednost: v primeru cenilca Mesesnela, čigar ime se je v zadnjih treh letih pojavilo v do zdaj odkritih treh spornih cenilskih primerih, v katerih sta bila lastnika umetniških del oziroma zbirk poleg Fursa nekoč eminentna slovenska poslovneža Franc Riemer in Peter Kotar, kazenski postopek še ni bil uveden. To je tudi razlog, zakaj ministrstvo Mesesnelu ne odvzame licence, se brani Klemenčič.
»Korpus prevare«
A na državi očitno ne berejo − države. Sicer bi morali na MP poznati vsaj dva od treh spornih primerov, povezanih s cenitvami Janeza Mesesnela. Najbolj razvpit je primer s finančnega ministrstva, ki je na dražbi prodajal zaplenjeno Dalíjevo sliko z dvomljivim avtorstvom in Mesesnelovo oceno. V leto 2013 seže Riemerjev Velásquez, po Mesesnelu vreden osem milijonov, s katerim se ukvarja državno tožilstvo. Zadnji znani je primer trboveljskega Sttima v lasti Petra Kotarja, v katerem za največjega osmoljenca velja družba B in B Fin iz Trzina. Kotar je v kapital Sttima tik pred stečajem vložil po Mesesnelu kar 2,75 milijona evrov vredno zbirko, ki je končala v B in B Finu, zdaj ločitvenem upniku z zastavno pravico na zbirki, za katero se je izkazalo, da ni vredna več kot 7500 evrov.
Borut Brinšek iz B in B Fina je redkobeseden. Ne razmišlja še o tem, kaj s ponaredki, ali jih bo spet dal oceniti. Priznava, da je bil »gotovo zelo presenečen« nad resnično vrednostjo zbirke, ki je od prvotne, Mesesnelove ocene kar štiristokrat nižja. Pot, po kateri je Kotarjeva zbirka prišla do njega, je »poslovna skrivnost«.
Ker minister Klemenčič ukrepa prepočasi, bodo cenilci ta največji dosežek prevare v zgodovini slovenskega cenilstva in izvedenstva s področja likovne umetnosti, ali kot so ga poimenovali »korpus prevare«, razkril pred javnostjo. Neetično in nestrokovno početje samo enega med nami, pravijo, meče senco dvoma na vseh enajst imen s seznama sodnih cenilcev likovne umetnosti pri nas. Seznam je, enako kot podeljevanje ter odvzemanje licenc in žigov, v pristojnosti ministrstva za pravosodje.
