Toda le nekaj ur pred torkovo otvoritveno slovesnostjo so se Ljubljančani lahko prepričali, kako visoko ceno je zahtevala gradnja ljubljanskega koloseja.
Delavci podjetja Leka transport so prišli na gradbišče Športnega parka Stožice med prvimi. Sredi julija 2008 so prek pogodbe s Sector betonom začeli izkopavati gradbeno jamo, zadnje izkope ter prevoze gradbenih odpadkov in zemlje so opravili lanskega marca, vendar lastnika podjetja Toni Plut in Miran Srčnik plačila za opravljeno delo, tri milijone in 267.900 evrov, kljub osebnemu zagotovilu ljubljanskega župana Zorana Jankovića, predstavnika javnega partnerja v projektu, nista dobila niti leto in pol po koncu del. Odpustiti sta morala 38 od 65 delavcev, podjetje pa je po Plutovih besedah »že dihalo na škrge«. Ker so bili predlogi glavnega zasebnega investitorja projekta, Grepa, o kompenzaciji plačila s stanovanji pod hipoteko nesprejemljivi, sodni postopki pa se pri nas vlečejo kot jara kača, sta se podjetnika odločila uporabiti poslednje orožje za izterjavo zasluženega. Na dan otvoritvene košarkarske tekme v Stožicah so njuni tovornjaki zasedli ploščad pred športno dvorano in tam nameravali vztrajati, dokler podjetje ne bi dobilo izplačanega vsaj dela dolga. Tovornjaki so se umaknili šele nekaj ur pred tekmo, ko sta podjetnika po večurnih pogajanjih s predstavniki Grepa in Sector betona vendarle dobila nakazanih 900.000 evrov in obljubo o poplačilu preostalega dolga s 16 stanovanji, ki bodo v enem mesecu razbremenjena hipoteke. Dopoldne istega dne je bilo konec tudi druge velike negotovosti v povezavi z izpeljavo otvoritvene tekme, saj je ministrstvo za okolje in prostor izdalo dvorani in stadionu dovoljenje za poskusno devetmesečno obratovanje.
Še teden pred otvoritveno tekmo je bila okolica športne dvorane videti kot surovo gradbišče. Na dvorani niso bili dokončani ne fasada, ne streha, ne nadstrešek. V njeni notranjosti so bile stene in tla prekrita s prahom od nameščanja zadnjih mavčnih plošč. Parketa na igrišču še ni bilo, niti košev. Dvojici športno-elegantno oblečenih moških se je pridružil tretji. »Kako ste zadovoljni?« ju je pobaral. »Ne ravno, ker še ni končano,« je odgovoril eden od njiju. Nato so opazili beležnico in se pomaknili stran.
Pogodbe, ki zavezujejo jezik
Lastnika Leke transporta sta bila tako rekoč edina podizvajalca gradbenih del v Stožicah, ki sta si o večmesečnih zamikih izplačil oziroma neplačevanju opravljenih del upala govoriti brez skrivanja za anonimnostjo. Drugi podjetniki, ki so si tudi upali zastaviti svoje ime, so zatrjevali, da »delo poteka v skladu z dogovori«, velika večina pa jih je bila pripravljena o dejanskem stanju kaj povedati izključno brez navedbe imena. Razlog za tolikšno previdnost so bile bržkone (pod)izvajalskepogodbe, ki so jih zasebni investitorji športnega parka Stožice (v Grepu imata po 37,5-odstotni poslovni delež Gradis skupina G in Energoplan) podpisovali z izvajalci, ti pa naprej s podizvajalci. Te so v primeru neupoštevanja dogovorjenih obveznosti zavezovale le izvajalca, naročnika pa ne.
Pogodbeni pogoji so se začeli zaostrovati lani spomladi, ko se je iz projekta umaknil srbski Delta holding in je Grep ostal brez glavne finančne injekcije za dokončanje projekta, pravijo poznavalci zgodbe o gradnji športnega parka. Direktor enega od podjetij, ki opravlja zaključna dela na športni dvorani, nam je povedal, da ima v pogodbi z enim od zasebnih investitorjev zapisano, da v primeru govora o poslu izgubi pet odstotkov pogodbene vrednosti del. Kot pa piše v kopiji pogodbe, ki jo je novinarju Dela izročil neki drugi podjetnik, pogodbeni stranki soglašata, da lahko naročnik del obveznosti poravna nedenarno. Vsebina pogodb, poleg gospodarske krize, ki je močno prizadela gradbeni sektor in razredčila igralce na njem, pojasnjuje tudi, zakaj so izvajalci del na plačilo pripravljeni počakati celo leto dni, saj so menda - sicer po nepreverjenih podatkih - naročniki v pogodbe zapisali tudi to.
O vsebini pogodb in poslih, povezanih s Stožicami, lahko javno govori le glavni naročnik, Grep. Ta pa je z odgovori na novinarska vprašanja skrajno skop. Zaman smo čakali na podatke, koliko podizvajalcev dela v Stožicah - skupno naj bi jih bilo sto -, koliko denarja dolguje Grep podizvajalcem in dobaviteljem in kdaj ga ti lahko pričakujejo. Predsednik uprave družbe Energoplan je povedal, da ima Grep zelo malo zapadlih dolgov do podizvajalcev. Avstrijska Supernova, ki je nadomestila srbsko Delto, je doslej oddala 45 odstotkov površin. To pomeni, da Grep še ne bo mogel začeti črpati prve tranše 115 milijonov evrov vrednega posojila, ki mu ga je 21. julija po več kot polletnih pogajanjih odobril konzorcij slovenskih bank, saj je eden od pogojev bank za začetek črpanja posojila oddaja 60 odstotkov trgovskih površin. Grep najverjetneje še ne bo mogel poplačati niti obveznosti do podizvajalcev, ki jih je po pisanju Financ predvidoma 80 milijonov evrov.
Vendar pričujoči zapis ne namerava objokovati stisk hirajočih malih gradbincev zaradi plačilne nediscipline velikih. Zakonodaja namreč omogoča razmeroma preprosto ugasnitev enega in ustanovitev drugega podjetja. Po podatkih Agencija RS za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) je bilo leta 2006 novoustanovljenih 1547 poslovnih subjektov, ki imajo kot svojo glavno dejavnost registrirano eno od gradbeniških dejavnosti, lani pa že 2996. Gradbena podjetja imajo iz leta v leto več tudi neporavnanih obveznosti. Januarja 2005 je imelo 405 podjetij iz panoge na dan povprečno 3049 evrov neporavnanih obveznosti, junija letos pa je imelo 1168 podjetij na dan povprečno 76 milijonov evrov neporavnanih obveznosti. Dolg podizvajalcev v Stožicah naj bi bil več kot 50 milijonov evrov. Toda »manjša podjetja so tako močna, da jim ni mogoče konkurirati. V posel vstopajo z zavedanjem, da bodo pridelala izgubo. Tudi direktor Arminga [ki sicer ni majhno podjetje] Marjan Klinc je priznal, da so se za sodelovanje pri stožiškem projektu potegovali skoraj za vsako ceno,« je povedal Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.
Izkoriščanje vsem na očeh
Takšno stanje gre na roko velikim gradbincem, ki pri velikih gradbenih projektih z veriženjem manjših podizvajalcev, med katerimi se lahko znajde kakšno slamnato podjetje, prelagajo nanje odgovornost za izplačilo denarja za opravljeno delo. Veriženje se je dogajalo tudi v Stožicah, kjer podjetja večinoma nimajo sklenjenih pogodb z Grepom, temveč z njegovima solastnikoma, Gradisom skupino G in Energoplanom. Toni Plut iz Leke transporta je povedal, da podjetje do posla na gradbišču ni moglo priti drugače kot s podpisom podizvajalske pogodbe s Sector betonom, »čeprav ta ni imel niti enega bagra. Če nam denar dolguje Sector beton, Grep nanj zvali odgovornost in se otrese svoje krivde.« Ali se je Plutu zgodilo prav to, na kar so opozorili dvomljivci o izboljšavah, ki naj bi jih podizvajalcem prinesla nova zakonodaja o javnem naročanju; da bo namreč prvi izvajalec preprosto ustanovil podjetje, ki bo njegov podizvajalec, in bo dobilo plačilo, medtem ko se bo po verigi navzdol plačilna nedisciplina ohranjala?
V Stožicah - tako kot na številnih drugih gradbiščih po Sloveniji - so bili na eni strani projektni menedžerji, ki so postavljali nerealne izvedbene roke, na drugi strani pa podizvajalci, ki so jim grozili visoki penali, če del ne bi izvedli v dogovorjenem roku in dovolj kakovostno. Discipliniranje delodajalcev je šlo v smeri discipliniranja najšibkejšega člena v verigi - delavcev. Toda razlika med »discipliniranjem« delavcev na največjem gradbenem projektu v Sloveniji in na drugih gradbiščih je, da se je to zaradi tako rekoč nacionalnega pomena športnega parka vseskozi dogajalo na očeh javnosti. Ljubljančani, ki so se sprehajali po Poti spominov in tovarištva, so lahko dan za dnem izza žičnate ograje opazovali, kako človeške mravlje iz blata neverjetno hitro vzdigujejo ljubljanski in slovenski »ponos«. Prebivalci drugih slovenskih krajev so lahko garanje in izkoriščanje delavcev v Stožicah spremljali v številnih medijih. Prekomerno delo v kakršnem koli vremenu, podnevi in pod reflektorji ponoči, v soboto, nedeljo in ob praznikih, toliko nadur v enem tednu, kolikor jih je dovoljenih v enem mesecu, 470 evrov plačila tudi za 270 ur na gradbišču, pritiski in izsiljevanja delodajalcev, naj privolijo še v manj, kot dobijo, največ ena topla malica, delo brez zaščitne opreme - ker se mudi. Roki dokončanja projekta (in lokalnih volitev) kličejo. Če jih ne bodo izpolnili, bodo morali njihovi »gazde« plačati kazni, in bodo potonili, oni pa z njimi. Kljub seznanjanjem z dogajanjem na gradbišču v dimenzijah resničnostnega šova se razmere za delavce od začetka gradnje projekta proti njegovemu dokončevanju niso popolnoma nič spremenile.
Trpiš, molčiš, delaš
Gradbišče športnega parka smo prvič obiskali marca letos. Okrog desetih dopoldne je bil ravno čas malice. Skupinica delavcev podjetnika, ki je imel sklenjeno podizvajalsko pogodbo s Primorjem, si je za obed izbrala prisojno mesto. Toda njihov obrok je bil mrzel: pašteta, kos sira in kruh iz najbližje Mercatorjeve trgovine. Makedonec, ki je z veliko slastjo s kosom kruha loščil pločevinko paštete, je glasno zagotavljal: »Plače so redne, za zdaj smo zadovoljni. Deset let delamo za Primorje in nikoli ni bilo težav. Na gradbiščih smo osem ur, nihče nas ne izkorišča.« Za eno uro dobi tri evre, če naredi več, tudi nekoliko več, je povedal. »Ko je bilo vreme slabo in ni bilo dela, so nam plačali približno 500 evrov.« »Delam, kar moram, zadovoljen pa nisem. Saj ste videli, kaj so naredili s tistim, ki je po televiziji pokazal plačilno listo,« je tiše povedal sivolasec modrih oči, doma iz Bosne. »Dovolj pogovora, delo imamo,« ga je opozoril drugi delavec.
»Makedonec, s katerim si včeraj govorila na gradbišču, je šef. Govori tako, kot mora,« nas je naslednji dan v samskem domu na Vojkovi cesti podučil sivolasec z gradbišča. Bil je petek zvečer, a še ni bilo konca delovnega tedna. V sobi s komaj dovolj prostora za tri postelje so se trije delavci, dva »cimra« in eden iz sosednje sobe, zbrali pred televizijo in gledali novice dneva. Tretji stanovalec v sobi, najmlajši med njimi, je prišel okrog osmih, »direkt iz Stožic«.
»Vsak dan je slabše. Trpiš, molčiš, delaš. Ljudje hodijo mimo, gledajo, kako zgradbe vidno rastejo, mi pa smo kot v zaporu,« je pravil sivolasec. »Delamo ne glede na sneg, dež, konec tedna ali praznik,« je pritegnil rdečeličnež, ki se je živčno premikal od enega do drugega konca sobe. »V Žurnalu smo brali, da je bila na gradbišču delovna inšpekcija, ampak le v zvezi z nošenjem čelad in še nečesa. Zakaj ni prišla takrat, ko smo delali do desetih, enajstih, treh ponoči?« mu ni šlo v račun.
Delavec v kratkih hlačah in majici si je marca lani na gradbišču zlomil prst. Čeprav je nezgodno zavarovan, mu je zavarovalnica zavrnila izplačilo odškodninskega zahtevka z utemeljitvijo, da je »do obravnavane nezgode prišlo zaradi vaše lastne nepazljivosti«. »Samo norec bi si sam zlomil prst,« je sarkastično pripomnil. »Pozabili so napisati, da odškodnine ne morejo izplačati, ker si tujec, in nič drugega,« je pravi razlog za neizplačilo odškodnine raztolmačil sivolasec. Inšpektorat RS za delo je letos prejel prijave 39 nezgod pri delu v Stožicah. Od teh so bile štiri hujše, 35 pa je bilo lažjih.
Drugi stanovalci samskega doma so si komaj upali kaj povedati. Sostanovalca, zaposlenega pri hčerinski družbi podjetja Arming, ki je v televizijsko kamero pokazal svojo plačilno listo in povedal, da je delal več ur, kot je bilo navedeno na listi, so - stanovalci niso hoteli povedati, kdo - izsledili na podlagi serijske številke na plačilni listi. Najti je moral drugega delodajalca. Ob vprašanju, kako se godi njim, so začeli umikati poglede, naposled so se opogumili: »Od življenja tu nimamo nič. Vstajamo ob šestih, začnemo delati ob sedmih in smo na gradbišču do petih, šestih ali pogosto celo do polnoči.« Kako prenesejo takšen ubijalski ritem? »Navadil sem se veliko delati, zmorem vse,« se je pohvalil 22-letnik. Toda plače ni dobil že štiri mesece, starejši moški zraven njega pa tri. Drugi so zaslužili od 380 do 450 evrov. Kot odgovor na vprašanje o izplačilu nadur so se samo nasmehnili.
Antropologinja dr. Karmen Medica s fakultete za humanistične študije je tri leta raziskovala življenje delavcev migrantov v Sloveniji. Obiskala je gradbišča in delavske domove in se pogovarjala z gradbenimi delavci, med katerimi jih je bila velika večina iz Bosne in Hercegovine. »Ugotovitve so bile porazne. Njihov položaj se dejansko lahko primerja s položajem sužnjev v preteklosti, od delovnih razmer na gradbišču in skrajno ponižujočega odnosa nadrejenih do popolnoma nehumanih razmer za bivanje, neizplačevanja plač, neurejenega zdravstvenega zavarovanja. Predvsem vse kaže, da je v interesu kapitala, da ti delavci ostanejo nevidni. Vidimo gradbišča, ljudi pa ne. Namesto o zelo razvpiti integraciji lahko govorimo edino o odsotnosti kakršne koli integracije, predvsem v primeru gradbenih delavcev, ki jih nenehno potrebujemo in jih bomo v prihodnosti potrebovali še več. Predstavniki gradbenih podjetij so še vedno nedotakljivi, zavračajo kakršnokoli komunikacijo o tej temi.«
Več v tiskani izdaji Sobotne priloge