Misija, polna dobrih vtisov in zelenih zgledov
V času, ko to berete, je Toli, droben vzorec že precej shiranega Triglavskega ledenika na misiji ozaveščanja, že prispel v okolje, ki mu v resnici najbolj prija. Potuje po Sibiriji, »speči deželi«, ki je sinonim za mraz in surovo moč prostrane, oddaljene, ledene pokrajine. Četudi bi njegovim skrbnikom zmanjkalo virov napajanja zamrzovalnega zaboja, v katerem je varno spravljen, vse odkar so ga geografi izvlekli iz nedrja slovenskega očaka, bo na tem delu poti, na okoli minus 20 stopinjah, z lahkoto preživel, celo utrdil svojo kondicijo.
Osebna misija Cirila Komotarja, avtomobilističnega novinarja in vlogerja, ki mu je bil zaupan dragoceni tovor, je, kot je dejal pred odhodom, da skupaj z ekipo vzorec ledenika varno pripelje do Pekinga v trdnem agregatnem stanju. Njegova vloga pa se z obračanjem volana ne konča; na skrbno načrtovani poti skozi enajst držav in deset olimpijskih mest pobira najboljše, najkoristnejše zglede in trajnostne prakse in jih z zapisi na spletu položi na srca Slovencev.
Na dan, ko to berete, je Toli s spremstvom na poti že 26. dan. Če gre po načrtih, potuje iz Omska proti Tatarsku, za njim pa je prek 8000 prevoženih kilometrov. Čez devet dni naj bi prispel v Zabajkalsk, na mejo s Kitajsko. Ciril Komotar in ekipa sta polna vtisov zlasti z evropskega dela potovanja, saj so v nekaterih mestih, ki jih je obiskala misija, že zdavnaj pospešili korak v nizkoogljično družbo in so danes že v veliki prednosti pred drugimi.
Zgovorni slogan
O domiselnih in učinkovitih trajnostnih praksah, po katerih bi se veljalo zgledovati, bo še dosti govora. Za začetek poglejmo nekaj primerov, kako so se razogljičenja v korist prihodnjih generacij in kakovostnejšega življenja prebivalcev lotili v dveh velikih mestih, kjer se je ustavil Toli.
Usoda Tolija, vzorca Triglavskega ledenika na poti v Peking, je sicer zapečatena. Brez kančka dvoma se bo v dveh tednih v Pekingu stalil, ustekleničeno ledeniško vodo pa bodo udeleženci prinesli nazaj in jo razstavili v planinskem muzeju.
Hamburg je bil že leta 2011 razglašen za zeleno prestolnico Evrope. Kot ugotavlja Komotar, mu je v časovnem razponu ene generacije uspela popolna preobrazba od enega najbolj onesnaženih mest do najbolj zelenega v Evropi. Svojo zavezanost k okolju prijaznim rešitvam za življenje in za obisk mesta ponazarja s sloganom »Vzemi samo fotografije, pusti pa odtise stopal«. Med drugim aktivno spodbuja trajnostno mobilnost, meščani kolesarijo celo pozimi. Pomenljiv je podatek, da je Hamburgu uspelo od leta 2006 do 2020 drastično – za kar 40 odstotkov – zmanjšati izpuste CO2, do leta 2050 pa naj bi jih zmanjšali celo za 80 odstotkov! Čez pičlih 12 let naj bi postal Hamburg mesto brez avtomobilov.
Leta 1919 izdelani načrt zelenega mreženja ni ostal samo črka na papirju: v parkih in na drugih zelenih površinah zdaj raste že 600.000 dreves, ob cestah in poteh Hamburga so jih zasadili dodatnega četrt milijona. Tako prebivalci in obiskovalci lahko dihajo boljši zrak, življenje sredi zelenja je prijetnejše. Tolijevo ekipo je navdušila tudi razvejena mreža več kot 250 kavarn, v katerih obiskovalcem z veseljem nalijejo kavo v skodelico, ki jo prinesejo s seboj (za kar dobiš celo popust). Take kavarne obiskovalcem ni treba mrzlično iskati, saj obstaja interaktivni zemljevid, ki jih pripelje do vrat.
Kot vzorčni primer dobre trajnostne prakse Komotar dokumentira energijski hrib Georgwerder, 40 metrov visoko vzpetino na obrobju mesta, ki je bila nekoč odlagališče odpadkov. Danes sta na hribu dve vetrni elektrarni in ogromno fotovoltaičnih panelov, ki proizvajajo elektriko za štirideset tisoč gospodinjstev. Od marca do novembra je vzpetina odprta za javnost, obiskovalcem pa ponuja lep razgled na skoraj dvomilijonsko mesto.
Razveseljivo je, da se zavest o potrebi po trajnostnem obnašanju prebuja tako v podjetjih kot pri posameznikih
Hedonistična trajnost
Naslednja postaja, ki v večini ozaveščene Evrope vzbuja nekaj občudovanja in dobronamerne zavisti, je København. Danci obvladajo umetnost dobrega življenja, »hygge«. Nepogrešljiv del njihovega osrečujočega življenjskega sloga je tudi – kolo. Kar polovica prebivalcev Københavna se v službo redno vozi s kolesom, njihova zavest o nujnem trajnostno naravnanem vedenju pa je izjemno visoka.
A to nikakor ni vse. Tudi danska prestolnica se ponaša z vzorčnim primerom dobre trajnostne prakse, københavnskim CopenHillom, po njihovo Amager Bakke. Gre za najčistejši obrat za pridobivanje energije iz komunalnih odpadkov na svetu. S sežiganjem smeti se ogreva voda za toplovod in ustvarja para za pogon električne turbine. Objekt na leto pretvori v čisto energijo 440.000 ton odpadkov. Z elektriko in daljinskim ogrevanjem preskrbuje 150.000 gospodinjstev.
Svojevrsten arhitekturni biser, visok okoli 90 metrov (nanj se je mogoče povzpeti z dvigali), je klinaste oblike s poševno streho, fasada pa je iz mreže velikih aluminijastih opek, ki vpijajo toploto, odstranjujejo škodljive delce iz zraka in zmanjšujejo odtok meteorne vode. Iz dimnika se valijo samo oblaki pare.
Kot pravijo Danci, je CopenHill tudi primer hedonistične trajnosti, saj je stičišče družabnega življenja v mestu, mestni rekreativni center. Velika zelena poševna streha ponuja »gorski« tek, pohodništvo, plezanje pa tudi »zeleno« sankanje, deskanje in smučanje na blizu 500 metrov dolgi smučarski progi. Od vrha do tal sega tudi plezalna stena, najvišja na svetu. CopenHill, ki je temeljno nalogo začel opravljati leta 2017, naj bi Københavnu pomagal, da bo do leta 2025 postal prvo ogljično nevtralno mesto na svetu.
Slovenska odprava si je ogledala tudi Garden City na obrobju mesta, posebno v krogih zasnovano vrtičkarsko in vikendaško naselje, kamor prihajajo Danci na umirjen oddih. S svojo obliko – osupljivo lepi so posnetki naselja iz zraka – spodbuja socialno interakcijo med ljudmi. Hiške, postavljene na obodu velikih krogov, imajo skupno središče, so lastniške, zemljišča pa so državna in jih imajo lastniki v najemu.
Korak za korakom – razogljičenje
V Sloveniji podobnih projektov kmalu seveda ni pričakovati. Razveseljivo pa je, da se zavest o potrebi po trajnostnem obnašanju prebuja tako v podjetjih kot pri posameznikih. Pospešek bi tovrstnemu gibanju dalo spoznanje, da – kot je Toliju na pot poudaril nekdanji smučarski skakalec Franci Petek – vsak posameznik res nima moči, da bi na glavo obrnil celoten družbeni sistem, a z množičnimi majhnimi koraki lahko spremenimo vzorce obnašanja, predvsem pa vplivamo na odločevalce, na politične odločitve, ki vnesejo velike spremembe v sistem.
Zato Misija: Triglavski ledenik v Peking na svoji spletni strani niza korake, ki jih lahko naredi vsak izmed nas in prispeva k skupnemu cilju. Če jih naštejemo samo nekaj: ko se odpravljamo v hribe, izbirajmo skrite lokalne kotičke in trajnostni transport, bolj premišljeno uporabljajmo mobilne telefone in druge elektronske naprave, na pot se večkrat podajmo peš ali z javnim prevozom namesto z avtomobilom, izbirajmo sezonsko in lokalno pridelano hrano, ločujmo odpadke, zmanjšujmo njihove količine, reciklirajmo … Pobudniki in organizatorji projekta vsakega od teh korakov, ki jih poimenujejo olimpijski, natančno razčlenijo, argumentirajo in tudi ovrednotijo njihove učinke.
Usoda Tolija, vzorca Triglavskega ledenika na poti v Peking, je sicer zapečatena. Brez kančka dvoma se bo v dveh tednih v Pekingu stalil, ustekleničeno ledeniško vodo pa bodo udeleženci prinesli nazaj in jo razstavili v planinskem muzeju.
Usoda Tolija na poti v Peking je sicer zapečatena. Brez kančka dvoma se bo v dveh tednih v Pekingu stalil, ustekleničeno ledeniško vodo pa bodo udeleženci prinesli nazaj in jo razstavili v planinskem muzeju. Za emisije, ki jih je povzročila pot v Peking, se bodo organizatorji naravi odkupili s sajenjem olimpijskih dreves po Sloveniji.
Kot pravijo v pobudniku projekta, Pivovarni Laško Union, bodo posajena mlada drevesa skupno obsegala površino petih hektarov in bodo pripomogla k obnovi petih prizadetih območij slovenskih gozdov. Po izračunih Centra za energetsko učinkovitost na IJS bodo drevesa potrebovala okoli sedem mesecev, da iz ozračja odstranijo celotno količino CO2, ki je nastala pri organizaciji in izvedbi projekta. Nemara pa je še mogoče pomagati tudi Triglavskemu in drugim izginjajočim alpskim ledenikom vsaj čim bolj upočasniti njihovo taljenje in ohranjati okolje – če se bomo vsi, z odločevalci vred, potrudili za to.
