Miti in legende: Vonj po slovenski vojski in svežem snegu

Ljubljana – Koliko orožja je teritorialna obramba izgubila maja 1990 in kaj je to pomenilo za osamosvojitev? Vprašanje smo naslovili na Ludvika Zvonarja, direktorja uprave za logistiko. Prizadeva si, da bi tiste zgodovinske okoliščine nekoč ovrednotil znanstveni inštitut, ki bi sistematično zbiral in vrednotil osamosvojitvene obrambne dokumente.

Danes je prvič zadišalo po slovenski vojski, je 17. decembra 1990 zaznave svojih čutil opisal Lojze Peterle, takrat predsednik vlade. Z ministrom za obrambo in ministrom za notranje zadeve je namreč obiskal Kočevsko Reko, nekdanje središče zaprtega območja, nad katerim je roko držal Ivan Maček - Matija. Pred gosti so bili v ravno vrsto postavljeni pripadniki 27. zaščitne brigade teritorialne obrambe. No, enota v Kočevski Reki je obstajala že par desetletij. Tisto, kar je bilo pomenljivega, ni bila živa sila, postavljena v vrsto, pač oborožitev, ki so jo strumni pripadniki zaščitne brigade držali v rokah. V rokah so držali singapurske puške SAR-80. Sporočilo dogodka ni bil vonj po novi vojski, ampak vonj po novem orožju kalibra 5,56 mm. Kaliber 5,56 pa je kaliber zveze Nato. Puške SAR-89 je prek izraelskih pristanišč Elat in Haifa ter po izraelskih cestah do Slovenije pripeljal Franc Kosi, uslužbenec notranjega ministrstva, slikanje z novim orožjem pa je imelo predvsem propagandno sporočilo: do Slovenije je prišla pošiljka orožja s kalibrom, ki je drugačen od jugoslovanskega in ruskega. Na vzhodu je bil namreč v uporabi kaliber 7,62 mm.

V novodobni osamosvojitveni mitologiji ima 17. december pomemben datum. Šlo naj bi za prvi postroj slovenske vojske. Podatek je napačen. Če privolimo v to, da se je zgodovina Slovenije začela leta 1990, potem so se pripadniki TO v ravno vrsto prvič postavili 11. decembra 1990 na Brdu pri Kranju, pred pripadniki TO pa so stali predsednik predsedstva Milan Kučan, notranji in obrambni minister Igor Bavčar in Janez Janša, politično vodstvo pa je sprejel poveljnik TO Janez Slapar. Da se je politični vrh odločil obiskati gorenjske teritorialce, najbrž ni bilo naključje. Gorenjski pripadniki TO so se namreč najbolj razumno uprli nakani, da bi orožje TO prestavili v skladišča JLA. Predsednik predsedstva je imel tudi govor, res pa je, da njegov pesniški talent ni dohajal vrlin predsednika vlade. Zbranim je povedal, da nevarnosti intervencije ni mogoče izključiti. Suverena država mora biti sposobne ubraniti se. In dokler ni mogoče uresničiti želje, da na svetu ne bi bilo orožja, toliko časa mora država imeti tudi obrambo. In če obrambo imamo, mora ta biti najboljša, je v njemu lastni neatraktivni maniri podčrtal predsednik predsedstva.

Kučan je na prvem postroju TO omenil tudi poskus razorožitve TO, kot se je takrat izrazil. Zbrane je pohvalil, ker zaradi visoke zavesti in morale ta poskus ni uspel.

Sodobne interpretacije zgodovinskih dogodkov trdijo drugače. Navajajo, da je bila teritorialna obramba leta 1990 zaradi »samorazorožitve« skoraj gola in bosa. In kakšna je bila v resnici? Ludvik Zvonar je bil sredi osemdesetih let skrbnik obrambnega načrta Slovenije. V drugi polovici osemdeset let je bil prestavljen v protokol – bil je direktor servisa za protokolarne storitve Brdo. Leta 1991 se je vrnil na obrambno ministrstvo, kjer je postal direktor uprave za logistiko. Koliko kosov orožja je imela teritorialna obramba leta 1990, vprašamo. Izstreli številko: »72.000.« In doda, da je ta številka iz sredine osemdesetih let. Že v osemdesetih letih je 31 slovenskih občin orožje TO hranilo v vojašnicah JLA. Občine, žal, niso imele lastnih skladišč orožja. Ko je general Ivan Hočevar, poveljnik TO, ki ni bil lojalen do slovenske oblasti, maja 1990 ukazal premestitev orožja iz občinskih skladišč v vojašnice JLA, je bil ukaz uresničen v 15 občinah, 16 občin pa je izvajanje ukaza zavrnilo. V teh občinah je ostalo okrog 21.000 kosov pehotnega orožja. Da je zgodovina polna meandrov, govori dejstvo, da so orožje iz občinskega skladišča v skladišče JLA premestili tudi v občini Kočevje, kjer je kot občinski sekretar za obrambo služboval poznejši brigadir Tone Krkovič. Zato pa je pehotno orožje obdržala 27. zaščitna brigada iz Kočevske Reke.

Po oceni Ludvika Zvonarja je bilo maja 1990 v skladišča JLA premeščenih okrog 18.000 kosov pehotnega orožja. V naslednjih mesecih pa so pripadniki TO z izgovorom, da orožje, shranjeno v skladiščih JLA, nujno potrebujejo za usposabljanje, izvzeli več kot deset tisoč kosov pehotnega orožja. Orožje so iz skladišč odpeljali, vrnili pa ga niso. Če številke seštejemo, ugotovimo, da je bila razorožitev TO sicer hud udarec, vendar slovenska obramba zaradi tega ni ostala gola in bosa. »Glavna težava, ki smo jo imeli, je bilo pomanjkanje sistemov zvez in raketnega orožja,« opozarja Ludvik Zvonar.

In to je bilo treba nabaviti. Sisteme zveze je Zvonar kupil v zahodni državi, ki je ne navaja, prevoz sistemov zvez bi zagotovila Adria Airways, a je Zvonar v zadnjem trenutku izvedel, da JLA za namero že ve. V letalo so zato naložili prazne kartonske škatle. Ker letalo ni moglo pristati na Brniku, je brez dragocenega tovora pristalo v Celovcu. Elektronske naprave pa so v Sloveniji prišle po kopnem.

V Koper je 20. junija 1990 prišla ladja, na kateri je bilo predvsem tisto orožje, ki ga TO do takrat ni imela. V najkrajšem možnem času je potem orožje prek Kočevske Reke odšlo do občin. V pošiljki je bilo tudi 260 kosov protioklepnih raket fagot in RPG-7. Gre za ruski tip orožja.