Tiskane izdaje
Kdaj bo sveti Martin opravil svojo vinsko nalogo pri moštu, za katerega bodo suhe grozdne jagode obirali šele prihajajočo soboto na pobočjih haloške Zeletine v Belskem vrhu? Osemsto trsov sauvignona čaka nestrpno na škrtanje škarij in ostrino nožev, še bolj pa se radovednost bohoti v komaj 24-letnem Nejcu Gorjupu: bodo v soboto v goricah obirali jagodni ali suhi jagodni izbor? Odločil se bo v soboto zjutraj, ko bo najbolj natančno videl, kaj ga je počakalo na trsih.
Izbor laškega rizlinga so že potrgali na soncu izpostavljenem »nosu« haloškega hriba Cikušak. Včeraj zjutraj sva si ga v povsem obnovljeni kleti poleg drugih vzorcev požirek privoščila za zgodnji zajtrk. Že dolgo nisem imel boljšega prvega dnevnega obroka. Na sodu so zapisani vsi podatki in skoraj sleherni dan je v razpredelnici po njem navedeno, koliko oekslejev sladkorja je dotlej že povrelo. Použila sva ga pri okroglih 80-ih.
Ko sva konec septembra poskušala takrat še prek sto enot sladki mošt sauvignona, mi je pustil močan pečat v spominu, včeraj pa je − le dan pred martinovim − bil že pravo vino. »Takšno krepko, močno, moško. Takega kletarim, da bi ga pili papeži in kralji,« se šegavo nasmehne mladenič, ki mu tam nekje ob srečanju na kakšni ptujski ulici ne bi nikoli pripisal, da je gospodar enajstih hektarov haloških goric, da temeljito obnavlja eno od nekdanjih gosposkih hiš nad njimi, da je v njej popolnoma obnovil izjemno obokano klet in da bo prav prihodnje dneve vanjo postavil nove hrastove gantarje in na njih zakotalil lesene vinske sode.
Ne vem, zakaj, ampak v podzavest nam je prišlo, da so vinogradniki in kletarji možje v poznih zrelih letih, in kdovekje smo si natovorili predsodek, da med mladimi pač ni nobenega zagretega in pespektivnega vinogradnika. Nejc mi za Haloze našteje še dva ali tri svoje vrstnike, ki so mladost prepletli z vinsko trto, ki jim po glavi najpogosteje rojijo vinske sorte, kletarska opravila, ki jutra in dneve posvečajo zorenju vina.
Nejc Gorjup za zdaj poleg vsega tega nosi v mislih še diplomo, ki jo je prijavil po študiju vinogradništva in vinarstva na mariborski fakulteti za biosistemske vede − pročuje odpornost sort na različne bolezni trte. Vsak dan to praktično počne. V svojih vinogradih. »To delam najraje,« pove in po daljšem premisleku pa razkrije še vse zasluge svojega žal že pokojnega dedka Ivana Žurana, očeta Nejčeve mame.
Mož je imel v haloških Gradiščah kakšnih tisoč trsov vinograda. Danes bi se zagotovo ponosno postavil poleg vnuka, ga pohvalno potrepljal in razkril, da jih ima on kar 22.000, in to vzorno obdelanih in oskrbljenih. Tako, kot ga je učil, ko ga je po dvakrat na teden jemal iz mesta v Gradišča v vinograd do trgatve in v klet od bratve naprej. »Učil me je kletariti, vse mi je razkril in jasno, da sem bil zelo ponosen, ko sem pri svojih sedemnajstih za svoje prvo lastno vino dobil zlato medaljo na ocenjevanju na Ptuju. Polsuhi sauvignon je bil.«
Pred nama v sodih brbotajo njegovi sedanji sauvignoni, laški rizlingi in šiponi, v enem pa tudi za večno prepojena eden z drugim modri pinot in modra frankinja. »Na letošnjo letino ni mogoče imeti nobene pripombe. Kvaliteta je vrhunska.« Pa saj ima svoje vinograde na vrhunskih vinogradniških legah, kakšrnih na vsem svetu ni morda niti pet odstotkov.
Zeletino, kakor se je imenovalo to posestvo nekdanjih medvojnih vinogradnikov in vinskih trgovcev Ulmov, je pred leti kupil Nejčev oče. Slovenija jo je bila z denacionalizacijo vrnila Ulmovim potomcem tam nekje ob Bodenskem jezeru. Ni treba posebej poudarjati, da so si nekdanji vinski mogotci po Halozah in drugod zagotovili najboljše vinogradniške lege in postavljali svoje zidanice, hrame in »štoke« na najlepših razglednih točkah pokrajine. Nejc Ulmovo hišo obnavlja natančno in premišljeno. Po očetu je prevzel celotno pethektarsko Zeletino, pa še šest hektarov vinogradov je najel od državnega sklada kmetijskih zemljišč.
»Zgoraj si urejava stanovanje,« me prehiti, čeprav sem ga že veliko prej hotel vprašati, ali se je tak postaven mladenič res posvetil zgolj vinogradom in vinu. Zato hitro spremenim vprašanje: »Kaj pa ona pravi na vinske gorice? Je sprejela, da jih imaš prav po svoje tako neizmerno rad?« Z odgovorom, da je morda zanje zagreta še bolj od njega, mi kar pobegne vprašanje: »Ja kje si jo pa dobil? A take še obstajajo?« Spet presenečenje: »Sabina je s Ptujskega polja. Tu blizu sta vinograd in klet njenih staršev. Ko sem obnavljal svojo klet, sem do lanskega leta svoje vino kletaril v njihovi.«
Na eni od letošnjih trgatev mi je že ob prihodu dokazala Nejčevo razlago. Hitela je rezati po sončni strani že močno opečeno grozdje in se ves čas z nekim rahlo nasmehnjenim zanosom in še večjim pričakovanjem pomikala od obranega trsa k še polnemu. Za Haložane so vsi, ki prihajajo s Ptujskega ali Dravskega polja, Polanci in včasih jih na teh gričih niso imeli najbolj v čislih. Bili so bogatejši, imeli so njive »na ravnem« in na njih jim je zraslo dovolj za preživetje, pa še svojo vinsko gorico so vzorno obdelovali v Halozah. Bil je to nekakšen »razredni« razkol, pa čeprav so v resnici spadali v isti družbeni razred. A razmere se spreminjajo in odnosi so se bistveno popravili.
Nisem si upal vprašati, kje in kako bosta mlada »Haložana« po posestvu in ljubezni letos martinovala. »Z dedkom sva včasih šla na ptujsko martinovanje ali pa še prej na grad Borl tu blizu. A včasih martinovanje pač ni bilo takšen cirkus. Sicer pa so zdaj iz vseh praznikov naredili cirkus. Bilo je mirno in tiho pomenkovanje v kleti od soda do soda s svojimi najbližjimi, najdražjimi in tistimi, ki so skozi leto največ pomagali pri opravilih v goricah in na prešanju. Pa še kaj dobrega se je zraven narezalo. Pa saj kaj dosti dobrega tudi imeli niso, se mi zdi. Takšno je zame pravo vinarjevo martinovanje še zdaj.«"
»V takšni kleti,« doda po premisleku in se ozre po obokani dvorani s kamnitimi zidovi. »Ne maram modernih kleti. To je klet iz tukajšnjega kamna. Iz Hrastovca. Poseben peščenjak z apnenčastim pridihom. Takšen zid drži stalno temperaturo. Ko smo obnavljali klet in ji široka vrata preluknjali tudi na drugi strani, pa je bila na obeh odprta, je tudi poleti termometer nihal le med dvema stopinjskima številkama.«
Peščenjak in posebni apnenci so tudi osnova, na kateri rastejo Nejčeve trte. Za Haloze značilnega čistega laporja je tu manj, nekako so se skozi zemeljsko povrhnico tu prebili ostanki zahodnih pogorij. Na enem od Nejčevih sodov je kot lega zapisano ime Jordan. »To je izvir. Izvir iz apnenčaste skale tu doli v eni od stisnjenih grap. Nikoli ne zmanjka vode, kar je za Haloze izjemno bogastvo. In tu zgoraj, še nekaj deset metrov nad nami, na sosednjem bregu, je na 400 metrih nadmorske višine izvir, ki mu pravimo Veliki zdenec. Tudi njemu vode ne zmanjka.«
Narava je torej kljub vsemu radodarna. Nejc se zelo strinja: »Varovati je treba, kar nam daje. Na pridelek mislim. Treba je imeti glavo, da znaš od nje sprejeti najboljše, potem pa še, da tistega ne pokvariš, ampak ohranjaš.« Iz tradicije posrkano znanje zelo ceni. Seveda z dodatnimi pojasnili: »Veliko drži in je uporabno. A je to treba uporabljati razmeram in času primerno. Čas teče, podnebje se spreminja. Če smo zelo natančni, potem moramo že zdaj ugotoviti, da so se na primer znameniti haloški sauvignoni v zadnjem času tudi nekoliko spremenili, saj so se nekoliko spremenile podnebne razmere. Zdaj je na primer treba grozdje obirati, ko je zrelo, glavni mejniki niso več svetniki v koledarju.«
Ko previdno natoči še dva tri požirke izbora laškega rizlinga, kozarca samo narahlo dvigneva in se spogledava. Tako spokojno bo pripravljal na vinske užitke ta mladenič in potem mladi mož tiste, ki bod(m)o prihajali v njegovo kmalu povsem obnovljeno hišo: v pritličju nastaja slikovita in prostorna degustacijska soba, ob njej pa vsi potrebni dodatni prostori skupaj z majhno trgovinico z njegovimi vini, Sabininimi marmeladami in še kakšnimi domačimi dobrotami.
