Mnogi se kljub zaposlitvi soočajo z revščino

Ljubljana - Minimalna plača bo po novem za 1,8 odstotka oziroma 9 evrov bruto višja, kot je bila doslej. Gospodarstvo temu nasprotuje, humanitarne organizacije pa opozarjajo, da na njihova vrata trkajo tudi zaposleni, ki ne pridejo do konca meseca brez njihove pomoči.

S. B. je stara 61 let. S sinom, ki je pred kratkim končal študij, a še ni našel zaposlitve, živi v neprofitnem najemniškem stanovanju. »Večino življenja sem delala v proizvodnji v papirnici. Upala sem, da se bom tam tudi upokojila. A so tovarno prodali, potem pa sem službo dobila v čistilnem servisu. Delo nikakor ni lahko, po celem mestu sem se vozila, tudi na štiri lokacije v enem dnevu. Zdaj sem že pol leta na bolniški, ker čakam na poseg na hrbtenici. Z desno roko nič ne morem delati. Dokler sem bila zdrava, je še šlo, odkar prejemam samo bolniško nadomestilo, pa brez pomoči Rdečega križa sploh ne bi preživela,« pripoveduje. En sam radiator ima vključen v stanovanju, da stroški kurjave ne bi bili previsoki. Kadar je bila prej na tesnem z denarjem, je pač delala več nadur, zdaj nima nobenega drugega prihodka.

Zgodba S. B. ni osamljena. Če je nekoč nekako veljalo, da je zaposlitev zagotovilo za dostojno življenje, danes to zagotovo ne drži. »Včasih smo priča absurdnim situacijam. K nam pridejo ljudje, ki so zaposleni – tudi v javnih zavodih –, ki jim država daje celo dodatke, da sploh dobijo minimalno plačo. Sicer pa so zaposleni po agencijah, denimo čistilke, med tistimi, ki kljub temu, da imajo delo, težko shajajo,« pravi Ema Verbnik iz območnega združenja Rdečega križa Ljubljana.

Tveganje, da bodo okoliščine, kot so bolezen ali manjša nujna investicija v stanovanju, pomenile zdrs v revščino, je pri ljudeh z nizkimi dohodki veliko. V posebej ranljivem položaju pa so tisti v prekarnih oblikah zaposlitve.

Starejši in manj izobraženi

»V enostarševskih ali družinah, kjer je vir dohodka zgolj ena plača, je tveganje revščine večje. Velika ovira pri izhodu iz situacije, v kateri so, je delo na delovnih mestih, kjer se ne izobražujejo, so brez možnosti napredovanja in višjega plačila za delo,« ugotavlja dr. Liljana Rihter, docentka z ljubljanske fakultete za socialno delo. Višina prejemkov je, glede na raziskave, odvisna od dejavnikov na individualni ravni, kot so starost, izobrazba in etnična pripadnost. Stopnja tveganja revščine zaposlenih mladih je v primerjavi s starejšimi starostnimi kategorijami zaposlenih pri nas najnižja. »Revščine zaposlenih tudi ni mogoče popolnoma raziskati, ker je ni mogoče povsem razkriti,« meni Rihterjeva.

Ministrica bi več, minister nič

Če bi obveljal prvotni predlog ministrice za delo, družino in socialne zadeve Anje Kopač Mrak, se minimalna plača ne bi dvignila za 1,8 odstotka, temveč za 2,6. Še višje bi jo postavili pri Zvezi svobodnih sindikatov. Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek pa nasprotuje kakršnemukoli dvigu, prav tako na gospodarski zbornici, kjer menijo, da je dvig minimalne plače škodljiv, ker slabša položaj na trgu dela slabše plačanim in mladim, ki še iščejo službo. Po njihovi oceni se zaradi tega ne bo odprlo tisoč delovnih mest, pri čemer se sklicujejo na analizo Umarja iz leta 2014, ko je dvig minimalne plače v času krize vplival na izgubo 7000 delovnih mest, dolgoročno pa 18.000. »Razlika med minimalno in povprečno plačo je v Sloveniji najnižja. V zadnjih osmih letih se je zmanjšala za 9 odstotnih točk, kar pomeni, da je minimalna naraščala hitreje od povprečne. Za tuje in domače vlagatelje v delovno intenzivnih panogah bomo še manj zanimivi. Minimalna plača je v Sloveniji dvakrat višja kot v višegrajskih državah in zgolj štiri odstotke nižja od povprečne v EU,« poudarjajo na GZS.

A vendarle je težko mimo vprašanja, kako naj delavci preživijo. »Minimalna neto plača 613 evrov ni enaka končnim prejemkom tistih zaposlenih, ki jo prejemajo, ampak je odvisna tudi od drugih olajšav. Tako je splošna olajšava za najnižje plače še enkrat večja kot za najvišje. Posebna olajšava za otroke prispeva k temu, da najnižje plačani ničesar ne prispevajo v dohodninsko blagajno,« odgovarja Bojan Ivanc, glavni ekonomist v analitiki GZS. Spomnil je, da se od januarja lani dodatki za nočno delo ter nedeljsko delo in delo med prazniki v višino minimalne plače ne štejejo, zaradi česar so se stroški dela povečali za 30 milijonov evrov.

Da minimalna plača ni minimalni prejemek, poudarjajo tudi na gospodarskem ministrstvu. »Upoštevajoč regres, nadomestilo za prevoz in malico mesečni prejemek naraste na najmanj 780 evrov neto, brez upoštevanja drugih subvencij, ki jih dobijo prejemniki minimalne plače, kot je socialna pomoč. Zvišanje minimalne plače bo najbolj prizadelo tista podjetja, ki se še vedno borijo z izgubo. Največ minimalnih plač je namreč prav tam, kjer plače že zdaj pomenijo največji strošek. Gre predvsem za delovno intenzivna in storitvena podjetja, kot je varovanje. Zmanjševanje brezposelnosti je glede na rast premalo intenzivno, kar je v nasprotju s tem, kar si prizadeva vlada,« so nam odgovorili na ministrstvu za gospodarstvo, kjer se jim zdi z vidika izboljševanja konkurenčnega položaja gospodarstva dvig minimalne plače korak v napačno smer. 

Po njihovem mnenju minimalna plača ne sme biti socialni ukrep, saj vpliva na poslabšanje položaja samozaposlenih, in sicer zgolj tistih, ki imajo najmanjše prihodke: »Kot kažejo rezultati povečanja minimalne plače že iz leta 2015, je njen dvig vplival na znesek prispevkov za socialno varstvo, ki jih morajo samozaposleni plačati vsak mesec ne glede na zaslužek.«