Mnogi tako dobro še niso živeli

Ljubljana – Vodenje Skupnosti socialnih zavodov Slovenije je, potem ko je Boris Koprivnikar šel med ministre, prevzel Zoran Hoblaj, direktor doma starejših občanov Rakičan. Kot pravi, nas na področju skrbi za starejše čakajo veliki izzivi, saj bo treba ponuditi kakovostne programe vse več ljudem, ki bodo potrebovali pomoč, kar bo obenem prineslo tudi priložnosti za zaposlovanje mlajših.

Kje so po vaših izkušnjah največje pomanjkljivosti varstva starejših oziroma domske oskrbe v Sloveniji?

Največji pomanjkljivosti sta sistemska ureditev varstva starejših in financiranje. Že več kot desetletje čakamo na sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi. Kot kaže, jo bomo dobili v prihodnjem letu, saj je to tudi obveza do EU. Zastareli so kadrovski normativi, neprimerno in neenako je financiranje na področju zdravstvene nege, potrebna bo reforma zdravstvenega zavarovanja, verjetno pa celovita reforma zdravstva. Upravljanje domov bo moralo doživeti spremembe v smislu bolj avtonomnega upravljanja, prevzemanja večje odgovornosti ter določanja kriterijev uspešnosti, usmeriti se bomo morali v nove storitve in oblike dela s starejšimi.

Ali je mogoče v domovih ohranjati predpisane normative in kakovost?

Kadrovske težave izhajajo iz zastarelih normativov, ki so bili postavljeni pred več kot 30 leti, v tem času pa se je zahtevnost obravnave stanovalcev potrojila. Ob tem moramo opozoriti na nenehno zniževanje plačevanja storitev, ki jih domovi opravimo za Zavod za zdravstvo zavarovanje, v zdravstveno blagajno pa prispevamo vsi zavarovanci. Ko beremo, da ima zdravstvena blagajna presežek, lahko z grenkim priokusom ugotovimo, da verjetno tudi na račun domov in naših stanovalcev. Letos so se začele stvari vendarle premikati na bolje in upamo, da bo tak trend tudi v bodoče.

Če dobimo bistveno manj plačil, imamo težave tudi z zagotavljanjem kadra. K temu so pripomogli še varčevalni ukrepi, zaradi katerih moramo zmanjšati število zaposlenih za en odstotek na leto, kar je zaradi občutno večje zahtevnosti zdravstvene nege absurdno. Poleg vsega nam zakonodaja nalaga, da moramo imeti šest odstotkov zaposlenih invalidov, kar je najvišji odstotek v javnem sektorju, ti invalidi pa štejejo v kadrovski normativ, čeprav taki zaposleni ne morejo delati v izmenah ali opravljati običajnega dela na oddelkih. Nisem prepričan, da bomo domovi prevzeli vlogo negovalnih bolnišnic, vsekakor pa bo sistem spremenil usmeritve domov v nove programe, ki jih bomo morali ponuditi na trgu. Ne smemo zanemariti tudi povečanja števila obolelih za demenco, kar bo v bodoče velik izziv zaradi zagotavljanja primernih kapacitet in kadra.

Od kod izvirajo različne cene oskrbne v domovih? Te so od 600 do 1200 evrov.

Iz razlik v statusu domov. Starejši, predvsem javni domovi, so cenejši. Ko dvigi cen niso sledili rasti življenjskih stroškov, se je s tem zagotavljalo tudi dostopnost večjemu številu prebivalstva. Na drugi strani pa imamo novogradnje, ki so bile v zadnjih leti zgrajene največ v zasebnem sektorju. Metodologija za določitev cen je določena, njeni sestavni deli pa so amortizacija, stroški dela, materiala, obratovalni stroški ... Pri tem morate upoštevati, da se cena dviguje glede na količino in zahtevnost oskrbe, v katero je starostnik uvrščen.

Kako je mogoče, da kljub pogosto precej visoki ceni oskrbe v domovih tarnajo, da le stežka pokrijejo vse stroške?

Težavo povzroča predvsem porušeno razmerje prihodkov iz oskrbe, ki jo plačujejo stanovalci, in prihodkov ZZZS, ki nam plačuje storitve izvajanja zdravstvene nege. Ker je zdravstvena zavarovalnica iz leta v leto enostransko zmanjševala plačila za opravljene storitve, dobljena plačila ne pokrijejo stroškov. Bolnišnice za izvajanje pobolnišnične nege dobijo približno 120 evrov na dan, domovi pa v najboljših primerih – 15 evrov. Krivično je tudi, da se zvišajo cene oskrbe, minus zdravstvene blagajne pa na koncu pokrijejo stanovalci domov, kar je absolutno nedopustno. Še večji paradoks pa je, da starostnik po tem, ko zapusti negovalni oddelek v bolnišnici, pride v dom za starejše. Tu izvajamo isti obseg zdravstvene nege ali pa še večji, saj velikokrat pridejo k nam s preležaninami ali infekcijami, kjer je nega še zahtevnejša, plačilo, ki ga dobimo, pa je sedemkrat manjše.

Naj omenim tudi to, da domovi izvajamo tudi paliativno oskrbo, pa za to ne dobimo nobenega plačila, se pa tukaj pripravljajo spremembe, ki bodo, upam, že začele veljati v prihodnjem letu. Treba pa je poudariti, da domovi v primerjavi z drugimi storitvami [na primer, oskrbni dan v domu stane 18 evrov, v kar so vključeni vsi obroki, čiščenje, ogrevanje, prireditve, ali pa to primerjajmo s ceno bivanja v zaporih, kjer je še večje odstopanje] niso dragi, vendar so pokojnine zelo majhne, zato nastajajo težave s plačili. Od nove zakonodaje še najbolj pričakujemo, da bo rešila težave s plačevanjem storitev.

Kako doseči, da se bodo za domove odločali tudi bolj aktivni starejši in ne le tisti, ki ne zmorejo več samostojno živeti?

Domovi se zadnja leta spreminjajo iz zdravstvenega v socialni model. Uvajamo nove načine dela, gospodinjske skupnosti, oddelke za paliativo, odpiramo se navzven, odpiramo dnevne centre, centre aktivnosti, vzpostavljamo enote za bivanje stanovalcev z demenco, ponujamo razvoze kosil, izvajamo pomoč na domu, uvajamo sisteme kakovosti ... V domu imajo splošnega zdravnika, zobozdravnika, psihiatra, šiviljo, pralnico, tehnični servis – vse, kar potrebujejo. Veliko stanovalcev trdi, da tako kakovostno kot v domu še niso živeli. Družijo se s svojimi vrstniki, imajo organizirane kulturne prireditve, piknike, zabavo, izlete, družabne aktivnosti, sodelujemo z drugimi domovi in prirejamo skupna druženja stanovalcev, v domovih se rodi marsikatera nova ljubezen. Zaradi vsega naštetega na domove ne moremo gledati z zornega kota konca življenjske poti, ampak kakovostnejšega in lepšega preživetja starosti.

Koliko ljudi čaka za sprejem v dom, koliko je prostih mest in kako dolgo se čaka po različnih regijah Slovenije? Smo domove – glede na potrebe – gradili racionalno?

Čakalne vrste so krajše, nekaj zaradi povečanih zmogljivosti v zadnjih letih, ko so gradili predvsem koncesionarji, nekaj zaradi ekonomske krize, nekaj pa so na to vplivali tudi domovi na Hrvaškem, ki na območjih ob meji nameščajo v svoje domove tudi starostnike iz Slovenije. V Pomurju, denimo, imamo presežek kapacitet in je namestitev v nekaterih domovih možna takoj. Seveda pa uporabniki iščejo nižje cene in se temu prilagajajo. V preteklosti je bilo izrazito pomanjkanje postelj skoraj po vsej Sloveniji, zdaj pa so dobro razporejene.

Ali starejši pogosto zapuščajo domove zaradi finančne stiske, strahu pred izgubo varstvenega dodatka?

Ta težava je bila predvsem izrazita v prejšnjih letih, ko je bila ekonomska kriza na vrhuncu. Danes je tega manj, nikoli pa ni bilo to v večjih odstotkih, ki bi ogrožali zasedenost domov. Dogaja se, da bi radi sorodniki pridobili premoženje, zanj pa ne bi žrtvovali nič.