Tiskane izdaje
Drevesnih naplavin je bilo na poplavljenih območjih namreč toliko, da je marsikateri laik pomislil tudi na to, da so po žledu nepospravljena drevesa mašila vodotoke in tako povečevala poplave. »To so bila vse sveža drevesa, takšna s krošnjami in koreninami, ki jih je voda spodjedla in povlekla vase,« pove v pojočem ižanskem narečju domačin Janez Smole, ki je v tistih kritičnih dneh s svojo mehanizacijo vlekel naplavljeno drevnino iz narasle vode, da se ne bi zagozdila pod kakšnim večjim mostom.
Žled je bil najmočnejši
Najmočneje se je voda razlivala v vasi Iška, in to, paradoksalno, prav tam, kjer je rečica pred tremi leti čez noč poniknila v zemljo in je za njo ostala le še suha struga. Takrat so mislili, da ne bo nikoli več mokra, a jo je voda kmalu spet napolnila, verjetno zato, ker so naplavine s prodom in muljem zamašile udor, razmišlja vodja krajevne gozdarske enote Škofljica Milan Podlogar, s katerim si ogledujemo posledice in morebitne vzroke poplav. Ob popolnoma izprani cesti, iz katere je voda spodkopala tudi večje kamenje, ponekod pri hišah še vedo ležijo protipoplavne vreče s peskom, blatni vrtovi z nanosi mivke in kamenja pa kažejo, da je bila bitka z vodo marsikje izgubljena.
Zagotovo je tudi odpadlo vejevje, ki ga je bil polomil zimski žled, in tega ni bilo malo, pripomoglo k mašenju vodotokov. Žled je namreč najbolj lomil prav veje, ki se stegujejo nad vodo, saj se krošnje zaradi odprtosti tja najraje širijo, pojasnjuje drevesno logiko vodja gozdarjev. Vse to vejevje je od zime ležalo razmetano križemkražem po bregu in obrežnih skalah, dokler ga ni z njih polizala narasla voda. Deroča voda med naplavine rada zanese še prod, in tako lahko hitro nastane jez, zaradi katerega se voda razlije. A ko je vode toliko kot ob zadnjih poplavah, je vpliv naplavin zanemarljiv, doda Milan Podlogar, ki je prepričan, da je nepospravljeni les po gozdovih le malenkostno vplival na poplave. Tudi gozdar Smole zagotovi, da nepospravljeni les ni vplival na obseg letošnje poplave. On je s svojo mehanizacijo izvlekel iz vode vsega skupaj komaj kakšnih 15 kubičnih metrov drevnine.
Lubadar bo napadel spomladi
Bo pa nepospravljeni les vplival na rast lubadarjev spomladi, opozarja vodja gozdarjev, ko zapuščamo razmočeno in na številnih odsekih popolnoma uničeno turistično pot ter preskakujemo v podrasti ležeče smreke. Ostale so pokošene in nepospravljene še od zime. Resnici na ljubo je treba povedati, da sanacijski ukrepi po letošnjem žledolomu niso bili učinkoviti. Po grobih ocenah gozdarjev je v gozdovih še vedno skoraj 70 odstotkov tistega drevja, ki ga je žled bodisi polomil bodisi ga je treba zaradi poškodb požagati. Od skupne količine poškodovanega drevja zaradi žledoloma – to je 9,2 milijona kubičnih metrov lesa – je pospravljenih 51 odstotkov iglavcev in 22 odstotkov listavcev. Zaradi razdrobljenosti lastnikov, ki včasih niti ne vedo, kje so njihovi gozdovi in kako jih upravljati, ter nedostopnosti terenov ukrepi, pravi Podlogar, niso bili učinkoviti.
Če so lubadarji v prvi polovici leta 2014 večinoma napadali zaradi žleda poškodovane smreke, pa so v drugi polovici leta že začeli napadati tudi navidezno zdrava nepoškodovana drevesa, ki jih bo treba posekati prihodnje leto, in njihove zdrave sosede, saj lubadar išče hrano v svežem, ne pa v že posušenem iglavcu, razloži naš gozdarski vodnik. Od nenehnega dežja pošteno razmočena gozdna tla, čez katera se na vsakih nekaj korakov prebijajo v strugo Iške sveže nastali izviri, se ne bodo posušila vse do pomladi, zato bi bilo delo z gozdnimi stroji tu škodljivo za podrast pa tudi nevarno za izvajalce. Jeseni, ko korenine ne črpajo več vode iz tal v listje, dnevne temperature pa so nizke, se tla namreč ne morejo posušiti, pojasni gozdar, ko se prebijamo po ostankih gozdne poti ob hudourniku za domom v Iškem vintgarju.
Tako na levem kot na desnem bregu so varovani gozdovi in rezervati, v katerih ne opravljajo sečenj, zato razen omenjene potke v njih ni gozdarskim strojem dostopnih poti. Če bi napravili dostopno gozdarsko pot in na novo vkopali v Iško kole za ustavljanje plavnin, tako imenovane grabljice, kakšne so že bile na zadnjem lahko pristopnem mestu Iške, preden se njen kanjon povzpne v skalne višine, bi lahko iz nje znova pobirali plavajoči les in tako varovali niže ležeče mostove, meni gozdar.
Voda orala tudi po strminah
Poleg sveže spodkopanih dreves in predvsem vejevja, ki je še ujeto po brežinah, je na obeh bregovih videti ostanke debel, ki so že vsaj od pet do deset let tičala v gozdnih tleh in torej tudi niso žrtve letošnjega žleda. Naraslo vodovje je oralo ne le na bregovih, ampak tudi na gozdnih strminah. Pogled na številne nove slapove, ki se z obeh bregov kanjona zlivajo v še vedno naraslo Iško, je impresiven, kot tudi njihova razdiralna sila, s katero v strminah grebejo kamenje in pesek in ju odlagajo v strugo. Priljubljeno pot, dobro znano številnim Ljubljančanom, ki poleti tu pripravljajo piknike, so te novonastale hudourniške kaskade ponekod povsem odplaknile. Huda ura je mimogrede opravila tudi z lesenim mostičem nad domom, čez katerega je potekala planinska pot do Vrbice. Pot je do nadaljnjega zaprta.
Goli betonski temelji, štrleči iz skale sredi vzburkanega vodovja nekaj sto metrov više, pričajo o še enem nekdanjem mostu, čez katerega so nekoč hodili vaščani Krvave Peči v Ljubljano, in o tem, da je bila Iška ob visokem deževju vedno neobvladljiva. Morebitni sprehod skozi sotesko, s primerno obutvijo seveda, pa se tako zdaj, ko voda šumi z vseh strani, ali pa poleti, ko so njeni tolmuni primerni za prijetno ohladitev, konča pri zavoju, kjer so pred kakšnega pol stoletja še pobirali plavni les z grabljic – in te bi bilo, meni gozdar, vsekakor dobro znova postaviti.
