Blog pomagaj: Rusi so krivi za vse

Če ne bi bilo Lenina in Stalina, Ukrajina ne bi imela takšnih problemov z vsemi svojimi sosedami.

Objavljeno
21. marec 2018 13.32
TOPSHOTS-RUSSIA-UKRAINE-POLITICS-CRISIS-CRIMEA-FEATURE
Boris Čibej
Boris Čibej

Za Slovence, ki se pred vsakimi volitvami znajdejo sredi vročih bitk o najbolj perečih »aktualnih« zgodovinskih resnicah o partizanih in kvizlingih, nista poveličevanje spornih nacionalnih junakov in obsedenost z zgodovinskimi »resnicami« in »krivicami« nič novega ali presenetljivega. Vsem je vselej vse vnaprej že jasno, prepričevanja prepričanih nikoli ne uspejo.

Če so eni sveto prepričani, da brez partizanov in maršala Tita tudi sedanje Slovenije ne bi bilo, bodo drugi trdili, da je tudi za vse sedanje stiske ubogega slovenskega naroda treba iskati razloge v prejšnjem »diktatorskem režimu«. Malce sarkastično rečeno, je Tito seveda kriv tudi za sedanji mejni spor med Slovenijo in Hrvaško. Če ne bi bilo njega, ne bi bilo nobenih težav, saj bi bilo vse to silno ozemlje in vodovje zdaj italijansko.

Podobne »paradokse« je mogoče zaslediti na vseh od socializma osvobojenih ozemljih v Vzhodni Evropi. Ko sem se pred nekaj leti že malce nasitil vseh protiruskih rafalov, ki jih je izstreljevala vodnica v nekem litvanskem dvorcu (ki so ga precej po potemkinovsko prelevili v simbol nacionalne zgodovine), sem jo z narejeno začudenostjo vprašal, kako je lahko tako nastrojena proti Moskvi, če pa sama dobro ve, da Vilna brez Sovjetske zveze in njene Rdeče armade dandanašnji sploh ne bi bila prestolnica Litve, ampak zgolj eno od regionalnih središč sosednje Poljske. »No, saj jaz sem Poljakinja,« mi je v smehu pomežiknila.

Bila je vsaj poštena v primerjavi z vsemi »domoljubnimi« zgodovinarji v tistih koncih, ki sicer marsikdaj upravičeno kritizirajo početja ruskih »ekspanzionistov«, hkrati pa namerno pozabljajo, da nemara zdaj sploh ne bi imeli niti svojih držav, če ne bi bilo Sovjetske zveze.

Lep tovrstni primer je Ukrajina, kjer je po letu 2014 postala uradna doktrina, da je za vse njihove dosedanje in sedanje tegobe kriva Rusija. Ta jim je res odvzela nekaj, kar jim je bila nekoč dala: polotok Krim. A »dala« jim je še toliko drugih ozemelj, da danes brez njih Ukrajine nikakor ne bi mogli opisovati kot »po ozemlju največje države, ki leži zgolj v Evropi«. Če Rdeča armada ne bi zmagala v drugi svetovni vojni, bi Zakarpatje upravljali iz Budimpešte, Galicija bi bila v rokah nemškega regionalnega središča Varšave, nad delom Bukovine in Besarabije pa bi vladala Bukarešta, saj tudi Moldavija zagotovo ne bi obstajala.

Za dolgoročni mir v regiji ne bi bilo slabo, če bi se teh preprostih zgodovinskih dejstev, ki se jih v »okradenih« državah še spominjajo, zavedala tudi sedanja oblast v Kijevu. A ta prav nasprotno srborite retorike ne uporablja zgolj proti veliki vzhodni sovražnici Rusiji, ampak na podoben način razpravlja tudi s sosedami, ki imajo prav tako ogromne zgodovinske zamere do Moskve. »Domoljubi« na Madžarskem, Poljskem in v Romuniji Rusom pač ne morejo odpustiti, da so jim ukradli oziroma »aneksirali« dele njihovih »zgodovinskih« ozemelj in jih podarili Ukrajini.

Ukrajina je primer, kjer je po letu 2014 postala uradna doktrina, da je za vse njihove dosedanje in sedanje tegobe kriva Rusija. Ta jim je res odvzela nekaj, kar jim je bila nekoč dala: polotok Krim. Foto:Vasily Maximov/AFP

Sicer trenutno ni kakšne velike nevarnosti, da bi tudi ta »sporna« ozemlja sledila krimskemu scenariju, čeprav so vsaj zahteve o pravici do samoodločbe zakarpatskih Madžarov čedalje bolj glasne. A zdi se, kot da bi »revolucionarna« oblast v Kijevu poskušala narediti vse, da kmalu ne bo imela problemov le s proruskimi »separatisti« na jugovzhodu države. Še najmanj težav ima Ukrajina s Poljsko, saj ju preveč druži goreča mržnja do Rusije, da bi privedlo do resne krize na državni ravni.

A protipoljske pobude predstavnikov lokalnih oblasti in ljudski protesti v Lvovu, ki so zadnje čase bolj uperjeni proti Poljakom kakor Rusom, ter izjave vodilnih politikov v Varšavi in demonstracije na Poljskem, na katerih sežigajo fotografije velikih ukrajinskih »domoljubov« (ki med Poljaki veljajo za velike klavce njihovih prednikov), kažejo, da bi potrebovali le nekaj (še bolj kakor zdaj) razgretih glav v vrhu politike, pa bi počilo tudi med tema dvema »prijateljskima narodoma«.

V Romuniji, ki je zvesta in ponižna članica Nata, so uradno še vedno precej prijazni do zdaj »naše« Ukrajine, čeprav so se tudi odnosi med tema dvema državama zaostrili po tem, ko so v Kijevu sprejeli nov šolski zakon, s katerim so »napadli« jezik ruskih »okupatorjev«, hkrati pa z njim omejili pravice preostalih nacionalnih manjšin do poučevanja v svojem maternem jeziku.

Drugače je z Madžarsko, saj je prav ta sprememba zakonodaje izzvala veliko razburjenje v Budimpešti, kjer zdaj blokirajo »demokratično« ukrajinsko hrepenenje po članstvu v Natu, madžarski diplomati pa javno podpirajo avtonomistične težnje svoje manjšine in zahtevajo, da Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) pošlje svoje opazovalce tudi v Zakarpatje. Prišlo je tako daleč, da so v Kijevu pred dnevi sprejeli odločitev o postavitvi vojaškega oporišča v mestu Berehove (ki mu po rusko pravijo Beregovo, po madžarsko pa Beregszász), kulturnem središču madžarske manjšine. »To pomeni, da Ukrajina dojema madžarsko nacionalno manjšino kot grožnjo,« se je odzval madžarski zunanji minister Péter Szijjártó, v uradu ukrajinskega predsednika Petra Porošenka pa so odvrnili, da Madžarska nima kaj razpravljati o tem, kam bo Ukrajina razmeščala svoje vojake.

Kakor je postalo že običajno povsod po zahodnem svetu, so za vse spet krivi Rusi. Oblasti v Kijevu in zahodni komentatorji trdijo, da Budimpešta s svojim »izsiljevanjem« dela v korist Moskve. Tudi madžarskega kulturnega doma v Zakarpatju menda niso požgali ukrajinski nacionalisti, temveč poljski skrajni desničarji, ki da goreče podpirajo ruskega predsednika Vladimira Putina. Najbrž imajo ti, ki vidijo rusko vmešavanje za vsakim vogalom, prav vsaj toliko kot slovenski »patrioti«, ki vso krivdo za to, da dežela ni postala nova Švica, valijo na prejšnji »režim«.

Da, če ne bi bilo Tita, ne bi bila potrebna arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Tako tudi Ukrajina ne bi imela zdaj takšnih problemov, če ne bi bilo Lenina in Stalina. Vprašanje je le, kako bi se zdaj brez njune »globoke mržnje« do ukrajinskega naroda tisto ozemlje, na katerem zdaj ta prebiva, imenovalo.