Tiskane izdaje
Ptuj – Anton je dobil ime po svojem dedu, ki se je iz Slovenskih goric najprej odpravil proti Franciji, pristal pa nekje v Oregonu. Sredi starega ptujskega mesta me Tony sprašuje, kje bi za pozno kosilo zaužil nekaj zares slovenskega. Končno je prišel v te kraje in rad bi videl, vedel in poskusil vse.
Ne morem mu veliko pomagati: ajdovih ali koruznih žgancev na Ptuju tudi sam ne najdem, fižolova juha je že zdavnaj pozabljena, haloško gibanico lahko dobiš le občasno, ajdove pogače tudi ... Ostane nama, da začneva z vini, ogledom izjemne vinske kleti in tako ostaneva v srednjeveškem mestnem jedru Ptuja.
Pa ni edini, ki opozarja, da mesto ne premore prave slovenske gostilne. Praznina v želodcu pa ni najbolj prijeten vodič, pa naj bo za oči, ušesa ali možgane še toliko žlahtne paše. Te v starem Ptuju zares ne manjka: mesto je v zadnjih letih najprej postalo mesto festivalov. Več stoletij stari kramarski sejmi, Ožbaltov, Jurijev in Katarinin, so v resnici zadnja avtentična srednjeveška predstava v srednjeveškem jedru. Potem pa je mesto obsedlo kurentovanje, njegove prebivalce, ki so večinoma prišli iz podeželske mestne okolice, narodnozabavna glasba z najbolj znanim festivalom, zadnja leta pa eksplozija novih festivalov, ki Ptuj na novo postavljajo na evropske in svetovne zemljevide: Art Stays na tistega o sodobni likovni umetnosti, Arsana na glasbenega, rimske igre med prve znamenite prebivalce tega območja pred dvema tisočletjema, za zaokroženje pa spet posebne grajske igre s prebivalci, preoblečenimi v cesarsko-kraljevske čase. Za najboljšo mero pa spet vino in poezija skupaj, da se sem stekajo najboljši in najsodobnejši verzi in pesniki z vseh strani neba. Pa še festival kave za povrh, pa še ... Preden navedemo naslednjega, se bodo na Ptuju spomnili nove festivalske možnosti ...
A je za močno turistično srce potrebno krepko telo Ptuja, sicer bodo žile popokale. Telo mesta pa je staro, postarano in na mnogih delih tudi že trohneče in razpadajoče. Mnogi turisti to hitro odkrijejo, ko radovedno silijo na zapuščena, razmetana in neurejena dvorišča starih mestnih hiš, skozi špranje neuglednih drvarnic kukajo med ropotijo, nejeverno pogledujejo na podprte podirajoče se dele streh – in nekateri začudeno sprašujejo, ali je to ostalo še od vojne.
A na te prizore hitro pozabijo, ko jih v vinski kleti popeljejo po brezmejnih podzemnih hodnikih med lesenimi vinskimi sodi z rezljanimi »podni«, ko jim odstrejo železna vrata v znamenito vinoteko vin izpred prve vojne; še najbolj pa, ko jim v degustacijski dvorani predstavijo nekaj najboljših vin iz Haloz. Kaj šele bo, ko/če se bodo uresničili načrti za muzej in park vina? Ali če bi kdaj Ptuju le uspelo zgraditi arheološki muzej in urediti arheološki park, kar bi bila naslednja znamenitost tega mesta. Iz zemlje je izgreblo toliko rimskih in srednjeveških ostalin, da mu ni para pri nas, pa niti uboge arheološke zbirkice vsaj za dokaz najbolj nejevernim ne premore. To je zdaj zagotovo njegova velika pomanjkljivost – preveč je imen in avtoritet, ki to potrjuejo, da bi jih naštevali. Največja pomanjkljivost pa je neurejeno in ne urejajoče staro mestno jedro, v katerega bi bilo treba pripeljati najprej mlado življenje, potem mlade umetnike, mlade podjetnike, mlade zamisli, pa četudi bi jim bilo na začetku treba plačevati samo zato, da bi živeli in delali prav tu. Kakšen je turizem, katerega največji adut je tudi največja pomanjkljivost? Turizem po ptujsko!
Vsemu navkljub pa turisti prihajajo, prihajajo ... »Iz dobrih 70 držav so bili letos že na gradu in v grajskih zbirkah. Približno toliko kot lani – v pol leta prek 22.000 prodanih vstopnic. Pa še dobrih 13.000 obiskovalcev prireditev v gradu je treba dodati,« razkriva direktor Pokrajinskega muzeja Andrej Brence. Turistični center, ki sredi starega mesta skrbi za informacije, vodiče, usmerja in pojasnjuje, teši radovednost prišlekom, je del Javnih služb Ptuj. Najbrž bolj po sili razmer, ker samostojnega turističnega zavoda pač ni. Tako kot ni zavoda, ki bi skrbel, povezoval, pomagal pri organizaciji številnih kulturnih prireditev in festivalov. Vse to nekoč bo, pravijo občinske oblasti znova in znova. Tudi sedanji župan Miran Senčar ne pozablja na te obljube. Obnovo mestnega jedra je postavil na prvo prednostno mesto. A prednost še ni postala začetek načrtne obnove, saj še niti pravih načrtov zanjo ni, kaj šele denarja.
