S 65 leti delovne dobe je najstarejši še zaposleni Slovenec

Ste v 90. letu starosti pa ste še kar aktivni v podjetju.

Da, 8. julija bom dopolnil 90 let. Moj moto je: po čebelah se ravnaj. Čebela dela od prvega do zadnjega dne, ko odsluži naravi, in takšno je tudi moje življenjsko vodilo. Zelo rad delam. Sem ustanovitelj treh društev, sicer pa sem član desetih v Sloveniji.
 

Potem so vam dnevi gotovo prekratki.

Vsak dan mi je prekratek. Zvečer, ko se uležem v posteljo, si pogosto rečem: »Joj, to in to sem imel danes v načrtu, pa nisem naredil.« Čas me prehiteva.
 

Ste najstarejši delovno aktivni oziroma zaposleni v naši državi?

To je res. Imam 65 let delovne dobe brez kakršnegakoli beneficiranega staža. Prvo delovno dobo sem realiziral že med vojno. Doma sem s kmetov in že zgodaj sem se navadil delati.
 

Rodili ste se v Goriških brdih?

V Medani, ki je zame najlepša vas v Brdih.
 

Ste tam hodili v šolo?

Ne. Moj oče je zaradi pritiska fašizma nad Slovenci, ko je Mussolini hotel Primorsko narediti italijansko, sklenil zapustiti Primorsko. Takrat se je s tržaškega ozemlja z zaledjem odselilo več kot 150.000 Slovencev. Ker smo hoteli ostati Slovenci, smo zapustili svoje domove. Mi smo se preselili v staro vas Videm ob Savi. Potem je pa prišel Hitler, ki je rekel: »Naredite mi to deželo nemško.« Prišli smo z dežja pod kap.
 

Osnovno šolo ste potem končali v Posavju?

Začel sem z osnovno šolo v Vidmu, potem sem šel v meščansko šolo v Krško, ki je bila edina srednja šola v Posavju, nadaljeval sem v Ljubljani, kjer sem absolviral ekonomsko fakulteto.
 

Nekoč ste dejali, da ste že v otroških letih pokazali podjetniško žilico. Ste se zato odločili za študij ekonomije?

Res je. Doma smo imeli kmetijo, pridelovali smo češnje, jagode in breskve. Popoldne po šoli sem hodil od hiše do hiše in prodajal sadje ...


 

Kako ste pristali v Medexu?

Pot do Medexa je bila kar trnova. Bil sem štipendist Zadružne zveze Slovenije in moja prva zaposlitev je bila v zvezi, v revizijski službi. Ko zadružna zveza ni smela več opravljati izvozno-uvoznih poslov, je poslovanje z medom prevzel Medex. Potem pa se je gospodarsko gledano pojavila norost Maksa Krmelja iz Poljanske doline, ki se je odločil, da bomo imeli v Sloveniji največji čebelarski kombinat v Evropi. Nastal je Agromel, ki je bil po dejavnosti neposredna konkurenca Medexu. Organiziral je čebelarstvo. Načrtovali so za milijon dolarjev izvoza medu, v resnici pa izvoz ni dosegel niti deset tisoč dolarjev. Zadeva je v letu dni propadla, družba je šla v stečaj. Potem pa smo morali tisti med prodajati. Takrat sem šel v Izrael, kjer je bil nato sklenjen posel za med prek nekih izraelskih kompenzacij z Nemci.
 

Kakšen pa je bil tisti med?

Naš med je bil zmeraj v redu. Potem pa se je goljufalo. Uvažali so največ kitajski med. Ampak ne pri nas, mi smo vedno napisali na deklaracijo, čigav je med, in se tega tudi držali.
 

Tisto veliko podjetje je torej šlo v stečaj ...

Da, Agromel, ki so ga mnogi imenovali kar Agrokrmelj, po direktorju z megalomanskimi načrti, je šel v stečaj. Ko ga je ustanavljal, me je vabil zraven, takrat je bil tudi predsednik zadružne zveze. Rekel sem mu, da moram najprej videti, kakšne so razmere, kakšen je program. Ko sem videl, da je sama megalomanija, filozofija in barabija, da je projekt nerealen, sem rekel ne. Dva gangsterska strokovnjaka sta šla za tri mesece proučevat razmere v Argentino, kjer so razmere za čebelarjenje in pridelavo medu povsem drugačne kot pri nas. Kot noč in dan. In na podlagi tistega proučevanja so šli delat največji kombinat v Evropi, ki je bil potem največji izgubar. Krmelj je s svojo druščino zaradi neznanja in katastrofalnih poslovnih odločitev podjetje pokopal.
 

In potem? Kako je bilo z Medexom?

Takrat smo imeli nekaj težav, ker je barabon poskušal vplivati na banko. Ampak direktor zadružne banke Perko je bil dovolj pameten in je verjel v Medex kot dobro podjetje. Kot mi je povedala tajnica, je Krmelj prišel v banko zaradi nekih drugih posojil in potem je bilo tako vroče, da sta imela menda kar pištole na mizi ...
 

Medex se je na začetku ukvarjal izključno z izvozom medu?

Tako je, zato tudi ime, iz besed med in export. Ker je pridelava medu močno odvisna od vremenskih razmer in letine, smo morali za zagotovitev stalne proizvodnje področje delovanja nujno razširiti še na druge čebelje proizvode. Medex je sčasoma postal največji prodajalec medu in čebeljih pridelkov v Jugoslaviji. S svojim laboratorijem, prvim tovrstnim v takratni skupni državi, smo bili zgled tudi v Evropi.
 

V procesu lastninjenja vam je potem Medex uspelo olastniniti. Zdaj je vaše družinsko podjetje?

Uspelo nam je, tudi zato, ker nisem hotel, da gre skupaj z Agromelom. Tisto obdobje smo potem nekako premostili. Prvi direktor Medexa, od leta 1954 do 1959, je bil Miran Goslar. Kot zanimivost vam povem, da takrat še ni bilo avtomobilov in se je v Kamnik peljal kar s traktorjem, ki smo ga kupili.

Danes je Medex zdravo podjetje z močnim razvojem. Vsako stvar temeljito proučimo, preverimo tržne razmere. Medu danes sploh ne moremo izvažati, ker ga ni dovolj. Domači pridelek ima tudi svojo ceno. Že vse od začetka smo med dokupovali, bil je tudi cenejši od domačega, ampak vedno smo napisali, od kod prihaja.
 

Vodenje podjetja je za vami prevzela hči, ki širi proizvodni program.

Petnajst let je od tega, da, in zelo uspešno širi proizvodni program. Je tudi častna in operativna konzulka Španije. Vesel sem, da vztraja tukaj. Je zelo delavna in uspešna.
 

Dobro ste jo vzgojili.

Da, pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Res nikoli ne reče, da kaj ne gre. Usede se in prouči, kako in kaj.
 

Še vedno ste tudi vi aktivni. Koliko ji še pomagate v podjetju?

Imam še povezavo s čebelarji in urejam odnose s slovenskimi. Vse od prodaje pa je v njeni domeni.
 

Kaj bi postavili v ospredje v svoji dolgi delovni dobi?

Veste, sem takšen človek, da če se za kaj odločim, potem to izpeljem. Poleg tega sem večni optimist, in tudi če je težko, tako dolgo grizem, da pridem do konca. Ob tem so bili zame ves čas pomembni dobri odnosi z zaposlenimi.
 

To potrjuje tudi spoštljiv odnos do vas. Kdaj vam je bilo najtežje?

Gotovo takrat, ko je Krmelj postavljal tisti Agromel in nam je blokiral denar in nas onemogočil. Ampak čebelarji so takrat rekli, da Medexu zaupajo bolj kot podjetju z megalomanskimi in neuresničljivimi načrti.
 

Lani so vam podelili priznanje za življenjsko delo v menedžmentu. Gotovo vam laska naziv legenda slovenskega menedžmenta.

Ponosen sem na to nagrado. Ključno vodilo mojega dela sta poštenje in odgovornost.
 

Letos je za Slovenijo in njeno čebelarstvo posebno leto, dobili smo uradni svetovni dan čebel, za katerega imajo zasluge slovenski čebelarji. Kako gledate na to zgodbo?

To je res nekaj izjemnega za nas čebelarje, za Slovenijo. Zdaj ves svet ve za Slovenijo. Tudi slovensko čebelarstvo je s tem dobilo dodaten zagon. Zadovoljen sem, ker delamo pošteno in uspešno. Medex se je aktivno vključil v promoviranje čebelarstva in njegovega pomena za vse nas, sodelovali smo s šolami. Želimo si, da bi bili otroci zdravi, in med je eno najbolj zdravih živil.
 

V Medexu ves čas poudarjate kakovost. Ste z novim laboratorijem izboljšali analize, nadzor?

Tako je, preverjamo vse lastnosti pridelkov in izdelkov. Sodelujemo tudi z več zdravniki. Delamo strokovno in odgovorno.
 

Kaj je bilo za vas najlepše, kar se vam je zgodilo v bogati delovni dobi? Na kaj ste najbolj ponosni?

Najbolj ponosen sem, da je Medex uspešno previharil vse nevihte, da pošteno dela, se razvija, in prepričan sem, da bo živel, dokler bo svet.