Mokrišče želi spremeniti v poligon varne vožnje in poslovno cono

Mokrišče Mlake ob avtocestnem izvozu Domžale, ki se razteza v kraju Zaboršt, je manjše za dva hektara.

Objavljeno
05. oktober 2011 08.57
Posodobljeno
05. oktober 2011 09.30
Janez Petkovšek, Ljubljana
Janez Petkovšek, Ljubljana

Ljubljana, Domžale – Mokrišče Mlake ob avtocestnem izvozu Domžale, ki se v kraju Zaboršt razteza na več hektarih, je manjše za nadaljnja dva hektara.

Roman Kalušnik, nekdanji mengeški občinski svetnik (LDS) in lastnik nepremičninskega podjetja Karo, ki je že aprila lani začel brez dovoljenj z zemeljskimi izkopi nasipavati njegov jugozahodni del, je pred kratkim dovolil posek velikega dela strnjenega močvirnega gozda, poraščenega s črno jelšo.

Poseg v naravo, kjer živijo ogrožene vrste

Še neidentificirana fizična oseba je nezakonito na dvajsetih parcelah različnih lastnikov posekala približno 2500 različno debelih dreves. Pri tem je bolj kot gospodarska pomembna ekološka škoda. V gozdu je namreč več ogroženih močvirskih rastlinskih in živalskih vrst z rdečega seznama.

Na novo opustošenje močvirnega gozda, ki so ga pred desetletji načeli s traso visokonapetostnih daljnovodov, kasneje pa še z avtocesto proti Štajerski, je prvi opozoril Zavod za varstvo narave iz Kranja, ki je zadevo prijavil Zavodu za gozdove Slovenije, ta pa okoljski in gozdarski inšpekciji.

Gozdarska inšpektorica Ida Oderlap Kranjc je ugotovila, da se je posek zgodil na parcelah, ki so v tretjinski lasti države, tretjina jih je v lasti podjetij Karo, d. o. o., in Mlake, d. o. o., preostale ozke parcele pa so v lasti več fizičnih oseb. Roman Kalušnik ji je takoj priznal, da je gradbenim delavcem dovolil posek dreves na svoji zemlji, nam pa, da je kot »skrben lastnik dolžan skrbeti za zemljišče, ki je v katastru opredeljeno kot travnik, a ga je v desetletjih preraslo drevje«. Sam je lastnik sicer šele nekaj let, vendar bi moral vedeti, da je za vsakršen posek, sploh pa na tako velikih površinah, treba prej dobiti soglasje drugih solastnikov in državnih organov.

Poleg tega je bil že ob svojem lanskem nedovoljenem posegu (naknadno je od agencije za okolje sicer dobil okoljevarstveno dovoljenje za vnos 15.000 kubičnih metrov zemeljskega izkopa za »izboljšanje ekološkega stanja tal« na jugozahodnem delu mokrišča) opozorjen, da je v sosednjem gozdu pomemben močvirski habitat s tremi ogroženimi vrstami z rdečega seznama (močvirski krešič – redka vrsta hrošča, močvirska krpača – ranljiva rastlinska vrsta in močvirska vijolica – prizadeta vrsta). Vanj se zato ne bi smelo posegati, so takrat še zapisali varuhi narave.

Je šel tokrat predaleč?

Zaradi številnih lastnikov, ki jih mora gozdarska inšpektorica šele identificirati in zaslišati, se bosta inšpekcijski postopek ter izrek ukrepov in sankcij proti odgovornim za omenjeni posek vlekla še dolgo časa. Smo pa s sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ki upravlja državna kmetijska zemljišča, dobili podatek, da za golosek ni dal nobenega soglasja, da ostro nasprotuje nedovoljenim sečnjam v gozdovih in v tej povezavi tudi kraji lesa iz državnih gozdov, s katerimi gospodari. Zato bo na policijo kazensko ovadil (ne)znanega storilca z izračunano odškodnino, ki je nastala zaradi tatvine lesa (premoženjskopravni zahtevek).

Kot smo pisali že lani, si Roman Kalušnik že od leta 2007 prizadeva, da bi mokrišče spremenili v poligon za učenje varne vožnje (ob avtocestni deteljici in varovalnem območju visokonapetostnega daljnovoda) in poslovno cono za gospodarske dejavnosti s trgovinami in servisi. Skupaj s preureditvijo obstoječega skakalnega centra Zaboršt/Ihan in rekonstrukcijo lokalne ceste Zaboršt–Krumperk naj bi posegli na 151.400 kvadratnih metrov mokrišča in zagotovili dvesto novih delovnih mest.

Pri tem ima Kalušnik podporo domžalskega župana Tonija Dragarja, češ da gre za degradirano zemljišče, ki ga je občina v svojih dolgoročnih načrtih predvidela kot »razvojno območje«. Že lani je dal vedeti, da so razvojne možnosti za območje ob avtocesti za lokalno skupnost pomembnejše od »nerazvojnih«, med katere šteje tudi ohranjanje mokrišča. Temu pa odločno nasprotujejo naravovarstveniki, gozdarji in kmetijci, ki so na tem območju zaradi različnih posegov, kot so ceste in daljnovodi, izgubili že več deset hektarov močvirnih in drugih površin.