Med samomoroma, ki sta se v zadnjih dneh zgodila med pripadniki Slovenske vojske, ne moremo povleči nobenih vzporednic, meni psihiater in terapevt Gorazd Mravlje.
Ti. Kr./STA
Ljubljana - Med samomoroma, ki sta se v zadnjih dneh zgodila med pripadniki Slovenske vojske, ne moremo povleči nobenih vzporednic, meni psihiater in terapevt Gorazd Mravlje. Po njegovih besedah samomorov ne moremo splošno povezovati z vojaškim poklicem. Uradni podatki namreč kažejo na to, da v vojaškem poklicu ni več samomorilnega vedenja kot sicer.
Mravlje: Samomora posledica individualnih zgodb
Po njegovem mnenju je bila pri zadnjih dveh primerih samomorov v vojski ta odločitev posledica individualnih zgodb. "Vsak samomor je zelo intimna zgodba," pojasnjuje Mravlje. V torek je namreč na misiji na Kosovu storila samomor 27-letna slovenska vojakinja, v sredo pa še en zaposlen v Slovenski vojski. Zagotovo so v vojaškem življenju določene obremenitve, priznava Mravlje, hkrati pa dodaja, da se danes vojaki prostovoljno odločajo za svoj poklic in lahko tudi pričakujejo posebnosti tega poklica. Kot je dejal, so bile obremenitve za vojake dosti večje takrat, ko je bilo služenje vojaškega roka obvezno.
Koeficient samomorilnega vedenja med zdravniki in zdravstvenimi delavci višji kot pri vojakih
Po njegovih besedah niti ne bi mogli reči, da je določen poklic bolj tvegan v smislu samomorilnega vedenja, ampak bi lahko to rekli za določene skupine ljudi. Mednje spadajo zdravniki in zdravstveni delavci, pri katerih je koeficient samomorilnega vedenja tako v Sloveniji kot tudi drugod v razvitem svetu višji. Poznamo bolj tvegane skupine in okoliščine za večjo stopnjo samomorilnosti, ampak to ne pomeni, da bi samo te situacije množično privedle ljudi do takega obupa, da bi razmišljali oz. storili samomor, pravi Mravlje. To so zgolj situacije, ki so lahko kaplja čez rob. Vedno pa so povezane z dodatnimi dejavniki, kot je osebnostna struktura in izkušnje v življenju posameznika, je dejal. Po njegovih besedah ljudje, ki poskušajo storiti samomor, prej kličejo na pomoč, a ta klic ostali velikokrat spregledajo.
Kot rizične dejavnike za samomorilno vedenje med drugim štejemo ekonomsko negotovost, odvisnosti, depresivnost, za takšno vedenje je bolj tvegano tudi starejše življenjsko obdobje posameznika, povezano s samoto in boleznijo, je še dejal.