Tiskane izdaje
Zakaj je mrknil Supervizor? Ugasnil ga je njegov snovalec Primož Bratanič. Zakaj je to naredil? Ker ni privolil v to, da se iz Supervizorja umaknejo podatki o tem, kdo vodi neko podjetje.
Tu tiči srčika nesporazuma med informacijsko pooblaščenko Mojco Prelesnik, KPK in avtorjem aplikacije.
Informacijska pooblaščenka ni zahtevala, da se podatek, kdo vodi podjetje, umakne iz Supervizorja. Vsak, ki bi v iskalno vrstico vpisal naslov Supervizorja, bi ta podatek še vedno lahko videl, če bi aplikacija delovala.
Pač pa je informacijska pooblaščenka zahtevala, naj do istega podatka ne pride kdo, ki samo v Google vpiše neko ime in priimek. »Zahtevali pa smo, da samo med iskanjem po Googlu ne more že kdorkoli videti, na primer, lastnica katerih podjetij je Sonja Merljak. Za to informacijo mora obiskati spletno stran Supervizorja. Našel jo bo med družbeniki podjetja, ki posluje s proračunskimi porabniki. Samo iz Googla, denimo, ne more razbrati niti, koliko parcel imate in kje te so. Ta informacija je dostopna v zemljiški knjigi, ki je javna. A da do njega pride, mora po zakonu o zemljiški knjigi poznati še kakšen drug podatek, na primer številko parcele, ne le vaš ime in priimek. In vsekakor tega ne more izvedeti v Googlu,« pravi Mojca Prelesnik.
Ravnatelj in gostilničar
Če bi torej nekoga zanimalo, kdo je lastnik gostilne, v katero so učitelji in drugi delavci šole – ta seveda je proračunska porabnica – odšli na večerjo, bi ta podatek v Supervizorju še vedno lahko dobil. Denimo da je lastnik gostilne tudi ravnatelj te šole. Po zahtevi informacijske pooblaščenke te informacije ne more vsakdo pridobiti že v Googlu s tem, da v brskalnik vpiše ravnateljevo ime. Zakaj ta informacija po njenem prepričanju ne sme biti dostopna vsakomur, ki svojo radovednost pase po spletnih brskalnikih? Zato ker bi lahko hitro prišlo do napačnih, neupravičenih sklepanj in sodb, ki bi se zlahka in bliskovito razširile. Nič ni narobe, če ima ravnatelj gostilno. Prav tako ni nujno narobe, če gre iz šolskega računa denar za večerjo v njegovi gostilni. Hitro pa se lahko nekomu zazdi, da je tako, in ravnatelj se nenadoma znajde v situaciji, ko se mora namesto z vodenjem šole, ukvarjati z ohranjanjem svojega dobrega imena.
Novela zakona o sodnem registru, ki bo konec meseca stopila v veljavo in ki je spodbudila trenutni zaplet, je pravzaprav zmehčala veljavni zakon. Doslej je veljalo, da so lahko podatek o družbenikih dobili le tisti, ki jim je zakon to dopuščal, na primer upniki podjetja, ostali pa so lahko iskali samo po imenu podjetja. Potem se je pojavil predlog, da bi lahko po teh bazah podatkov iskali tudi po imenu in priimku. Informacijska pooblaščenka je opozorila, da bi v primeru, če bi se odločili za tako različico, bili edina država v Evropi, ki bi omogočala brskanje zgolj s poznavanjem imena in priimka. Zato je zakonodajalec sprejel novelo, ki določa, da mora iskalec, ki išče po imenu in priimku, in ne več zgolj po podjetju, poznati še vsaj en podatek: Emšo, davčno ali naslov.
Mega baza
Informacijska pooblaščenka se je z vsemi organi uspela dogovoriti, da so Googlove pajke oziroma poti od javnih baz do Googla porezali. Le v KPK tega niso storili. Mojca Prelesnik je ob tem še opozorila, da Supervizor, ki je sicer odlična aplikacija, saj omogoča transparentnost porabe javnega denarja, za katero se zavzemajo tudi v njenem uradu (zato so tudi dopustili objavo podatkov o honorarjih fizičnih oseb) prerašča v mega bazo. Razširil se je na vsa podjetja in družbenike, tudi če ne poslujejo z javnim denarjem. Javnost ima pravico vedeti za vsakega, ki je en evro dobil iz javnih sredstev, ampak aplikacijo je treba nastaviti tako, da bo to delovala v skladu z zakonom. In če zakon prepoveduje iskanje po imenu in priimku, tega pač ne Supervizor, ne zemljiška knjiga, ne Ajpes, ne Google ne smejo omogočati. Stališče vseh varuhov zasebnosti v Evropi je, da to, da nastopaš v pravnem prometu, še ne pomeni, da se moraš odreči svoji zasebnosti.«
