Katastrofa, srhljivka, polomija, zapravljena priložnost, bolnik z zlomljeno hrbtenico ...Takšne in podobne oznake so deževale pri opisovanju dosedanjega uresničevanja bolonjske prenove v slovenskem visokem šolstvu.
Jasna Kontler - Salamon
»Navdušen sem, da se je ta gnojni tvor končno odprl in so vsi odkrito povedali, kaj mislijo,« je po koncu včerajšnjega nacionalnega posveta o prihodnosti našega visokega šolstva, na katerem so govorili predvsem o naši bolonjski prenovi, izjavil dolgoletni analitik razmer v visokem šolstvu dr. Bogomir Mihevc.
Nič ni pretiraval. Katastrofa, srhljivka, polomija, zapravljena priložnost, bolnik z zlomljeno hrbtenico ...Takšne in podobne oznake so včeraj kar deževale pri opisovanju dosedanjega uresničevanja bolonjske prenove v slovenskem visokem šolstvu. A še veliko bolj od težkih besed je učinkovalo naštevanje dejstev, opisi velikih razlik med tistim, kar je bilo pred desetletjem pričakovano in načrtovano, in današnjo stvarnostjo naše bolonje, ki ji, sodeč po povedanem, manjka skoraj vse, kar bi morala imeti.
Vsekakor je paradoksalno, da je smo množično priznanje, da so se naši bolonjski programi večinoma prenovili zgolj formalno, da so se stari študiji preprosto »prepakirali« v nove in da so bili pri tej »prenovi«iz takšnih in drugačnih razlogov prezrti temeljni bolonjski cilji, slišali tako rekoč takoj po izidu razpisa prvega celovitega bolonjskega vpisa.
Svet za visoko šolstvo je zadnje mesece kakor po tekočem traku sprejemal zajetni paket bolonjskih študijev, ki jih bodo začeli izvajati prihodnje študijsko leto. Zakaj ni nihče od tistih, ki so včeraj s samoobtoževanjem doživljali nekakšno katarzo, predlagal, da bi pri nas začasno ustavili proces sprejemanja očitno slabih bolonjskih programov - še zlasti zato, da bi se izognili akreditiranju senata zelo slabega slovesa? Navsezadnje naj bi kmalu dobili neodvisno visokošolsko agencijo.
Ko smo to vprašanje včeraj postavili ministru Golobiču, smo dobili odkrit odgovor, da so sicer pomislili, da bi to kazalo narediti, a so od namere odstopili, ker so presodili, da bi bila škoda večja od koristi.
Nemara bi Slovenija res naredila slab vtis, če letos ne bi dosegla zadanega cilja dokončnega vstopa v bolonjsko reformo. Toda po vsem, kar je bilo prikazano na posvetu, se vendar vsiljuje vprašanje, ali je sploh lahko še kaj slabšega od tega, da bodo prve generacije bolonjskih študentov očitno nekakšna kolateralna škoda ob robu prizadevanja, da naša država vsaj formalno sledi evropskemu bolonjskemu procesu.
Sicer pa je kljub včerajšnji nepričakovani odkritosti še vedno nekaj akademikov, ki precej neradi slišijo nelepo resnico o akademski sferi. Dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Aleš Valič je tako včeraj izrazil ogorčenje nad javnim razkrivanjem takšnih anomalij, kot so prikrojevanje programov, s katerimi si visokošolski učitelji zagotavljajo večjo zaposlenost oziroma dodatke k svojim skromnim osnovnim plačam. Valič je dejal, da bi morali o takšnih anomalijah razpravljati drugje, ne nacionalnem posvetu.
Vendar je večina včeraj menila, da so razmere v visokem šolstvu že tako slabe, da kritika v rokavicah ne zaleže več. Kajti doslej se je, kot je včeraj dejala rektorica ljubljanske univerze, prof. dr. Andreja Kocijančič, zvrstilo že nič koliko posvetov o podobnih temah, pa niso imeli učinka.
Kaj zbuja upanje, da bo tokrat morda vendar drugače? Morda prav to, da ni več leporečenja in očitno tudi ne več političnih ovir. Naslednji korak bo morda, da bodo kritiki tudi družno zavihali rokave in očistili visokošolski Avgijev hlev.