Na mejnem območju v Šentilju mešanica sočutja, zaskrbljenosti in – dobrega posla

Šentilj/Špilje – Zaradi izjemnega navala migrantov od včeraj ni zaprt zgolj stari mejni prehod Šentilj, marveč na vsaki strani v dolžini približno enega kilometra tudi dostop do njega. To najbolj občutijo lastniki trgovin in lokalov. Nekaterim je promet upadel tudi za osemdeset odstotkov.

V zgodnjem petkovem jutru je na tisoče migrantov in beguncev zapustilo slovenski nastanitveni center v Šentilju. Nagnetli so se pred avstrijsko zaporo in čakali na avtobuse. Nekateri so tudi odšli in poskušali kako drugače naprej v obljubljeno deželo Nemčijo. S taksijem, denimo. Štiristo evrov je peterici zaračunal taksist za vožnjo do dunajske železniške postaje. Dober posel. Kot tudi prodaja predplačniških paketov mobilne telefonije ob cesti proti Lipnici. Po trideset evrov so plačevali.

Lokal in penzion, kjer so tisti, ki si to lahko privoščijo, prenočili, sta bila odprta. Ljudje so množično vstopali in izstopali. Bližnja samopostrežna trgovina, ki jo zlasti Štajerci poznajo pod imenom Pri debeli Berti, pa je samevala. Anton Wieser, sin pokojne Berte Wieser, jo je preprosto zaprl.

Izpraznili so mu hladilnik

»Smo v mrtvi deželi. Katastrofa. To so ljudje, ki ne sodijo v naše kulturno okolje,« je zaskrbljen Wieser, ki migrantov ne spusti v trgovino iz strahu pred krajami. In ker je cesta zaprta, do trgovine, razen peš, ne more nihče, ne domačini ne vozniki tovornjakov. »Trenutno smo odrezani,« pravi Wieser, pri katerem dela 13 ljudi.

Tudi Werner Legat, lastnik bližnjega gostinskega lokala, je zaskrbljen zaradi navala migrantov. Okrog svojega zemljišča je postavil celo žičnato ograjo, nanj tujcev ne spusti: »Kakšnih 40 do 50 ljudi je prišlo in mi izpraznilo hladilnik. Moram zaščititi svoje premoženje.«

Povedal, je da je zadnjo noč prespal kar v lokalu, celo puško ima. »Imam dovoljenje zanjo,« pribije. Po njegovem mnenju je celoten prebežniški val voden s ciljem oslabiti evropsko gospodarstvo: »V Avstriji je skoraj pol milijona brezposelnih in zdaj prihajo še stotisoči.«

Zaskrbljeni so tudi ljudje na naši strani meji. »Gospodarstvo bo vse bolj trpelo. Kdo bo to povrnil? Vsakič, ko gre mimo kordon, se moramo zavarovati, zavarovati moramo naše goste, premalo je policije,« pove Tjaša Belna, najemnica lokala na bencinski črpalki v Šentilju. Pred dnevi je v njen lokal prišla gruča migrantov in ji izpraznila oba hladilnika. »Prvi trije so imeli namen plačati, ko jih je kar mrgolelo, pa so samo izkoristili priložnost in šli.«

Skrbi jo tudi, ker veliko denarja pri njej pustijo Avstrijci, ki pa jih zdaj ni: »V tem lokalu smo živeli od Avstrijcev. Avstrijci imajo že tako mentaliteto, da gredo domov ko pade mrak. Zdaj, ko so zaprli mejo, pa se jim ne splača hoditi. Ko so mejo zaprli prvič, sem imela od 100 do 150 evrov dnevno manj prometa.«

»Nismo prestrašeni, pretreseni smo«

Kot pri vsem, so tudi pri begunski krizi mnenja deljena in izkušnje različne. »Nismo prestrašeni, pretreseni smo. Ko vidiš te ljudi, ti tečejo solze. Rešuje se pa naj to na svetovni ravni in ne na šentiljski,« je do beguncev in migrantov sočutna Sonja Haberl, upokojenka, na katero smo naleteli pred šentiljskem skladiščem Karitasa, kjer pomaga. Po njenih besedah ljudje iz Šentilja in okolice prinašajo, kar lahko, to potem gasilci dnevno odvažajo v nastanitveni center, tam pa ljudje v trenutku vse razgrabijo.

»Vse zbiramo. Samo rečem 'Imaš kaj?' pa mi že prinesejo. Pravkar sem nekaj pripeljala,« pripomni Angelca Pribevski. Izvemo, da je na poti v Šentilj pet Čehov prostovoljcev, s Koroške se je javil zakonski par, ki bi rad prišel pomagat za tri dni. »Ljudje sočustvujejo, ni kaj,« poudari Haberlova.

Seveda je tudi zaskrbljena, saj nihče ne ve, kaj se bo zgodilo v prihodnjih dneh. »Če se bodo te množice ustavile pri nas ...« Pravi, da se življenje v kraju ni preveč spremenilo, le ceste so precej zasedene: »So pa begunci zelo vljudni ljudje, prestrašeni, a odločni nekam priti in začeti novo življenje.«

Tudi najemnica manjše okrepčevalnice tik ob železniški postaji Marjana Turk, od koder prebežniki peš krenejo proti nastanitvenemu centru, ima dobre izkušnje. Za kruh in vodo so jo prosili, kakšnih večjih težav pa ni bilo, čeprav jo je malo tudi strah, saj kar naprej prihajajo. Tudi lokala še ni zaprla, zanaša se na vojsko in policijo. Se ji je pa nekoliko povečal promet, saj različni delavci zaradi zaprte ceste ne hodijo več toliko na malico v gostilno tik ob meji. Tam je upad kar osemdesetodstoten, izvemo.

Tudi v nekdanji brezcarinski prodajalni tik ob mejni črti so zaskrbljeni. Ko je naval migrantov velik, vrata zaklenejo. Poleg tega k njim po cigarete ne prihajajo več Avstrijci, ki so jim prinesli največ dobička.

Na prvi pogled se zdi, da je begunska kriza posel stoletja le za okrepčevalnico s hitro prehrano. Vendar temu ni tako. Resda se begunci drenjajo pred lokalom, ki so ga zaradi varnosti raje zaprli in hrano strežejo skozi okna, a dejstvo je, da ti prihajajo v valovih, naročajo pa le pice. »To je super, ampak peč je premajhna. Vanjo gredo le štiri pice,« je povedal Rizo Hodaj. Znajde se tako, da jih pripelje še iz druge pekarne. Dnevno proda do sto družinskih pic, a se zdi, da si vendarle želi normalnih razmer, tudi zaslužek je takrat boljši.