Na račun brezposelnih so si vzeli še en kos pogače

Ljubljana – Kako je mogoče, da ti fakulteta, ki je financirana z javnimi sredstvi, prekine pogodbo za en dan? Zakaj takšne razpise razumejo kot reševanje ubogih mladih doktorjev znanosti, ki si jih s tem podredijo, namesto da bi jim omogočili razvoj? Zakaj agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) ne razvije dolgoročnih politik? To se sprašujejo naše sogovornice po tem, ko smo v Delu razkrili, da je bilo na razpisu za spodbujanje zaposlovanja mladih doktorjev znanosti izbranih kar nekaj takšnih, ki so bili še tik pred koncem roka za prijavo zaposleni na visokošolskem zavodu. Same na razpisu niso bile izbrane.

»Že od decembra lani, ko sem doktorirala, aktivno iščem zaposlitev. Ta razpis se mi je zdel res enkratna priložnost – vendar to ni bil. Počutim se zelo izigrano, saj so si ljudje, ki imajo službo, na račun pereče problematike brezposelnih vzeli še en kos pogače,« je svoje razočaranje po objavi rezultatov z nami delila naravoslovka Špela (ime je na njeno željo spremenjeno). Kot pogoj v razpisu je bila prijava mladega doktorja znanosti na zavodu za zaposlovanje. Koliko časa, ni bilo določeno. Dovolj je bil torej že en dan, tudi zadnji dan pred koncem razpisa. To pa so nekatere fakultete izkoristile in svoje sodelavce pozvale, naj se vsaj za nekaj dni vpišejo v evidenco brezposelnih.

Mogoče pomanjkljivosti razpisa niso hoteli opaziti?

»Gospa, ki je bila na naši fakulteti koordinatorka razpisa, je na to pomanjkljivost takoj opozorila ARRS. Kako že sami pri sestavljanju niso opazili tega? Mogoče niti niso hoteli?« se še sprašuje Špela. Tudi naša druga sogovornica Mojca (ime je prav tako spremenjeno) je pričakovala, da bodo zlorabe. Svoje pomisleke je že ob objavi razpisa delila s pristojnimi na agenciji. Odgovorili so ji, da dvomijo, da bi bili ljudje tako nepravični.

Zato je zdaj, ko se je »nepravičnost« oziroma so se »nezaželene poteze prijaviteljev«, kot to poimenujejo na ARRS, pokazale za resnične, presenečena nad odzivom agencije. Ni edina. Na agenciji so zapisali, da bodo prihodnje leto, če bodo ta razpis spet izvedli, preučili tudi varovalke, kako takšne poteze preprečiti. Prva in najpreprostejša rešitev po njihovem mnenju je, da bi zahtevali, da je kandidat na zavodu prijavljen na dan objave razpise, in ne konca, pri čemer objava razpisa ne bi bila vnaprej napovedana. »Še vedno ostajajo pri enem dnevu brezposelnosti, ampak če nočejo zlorab, bi morali biti mladi na zavodu najmanj nekaj mesecev v zadnjem letu. Tisti, ki so pri koritu, bodo tako in tako vedeli, kdaj bo razpis objavljen,« razmišlja Mojca. Hkrati se sprašuje, kako je sploh mogoče, da institucija, ki je financirana z javnimi sredstvi, lahko nekomu pogodbo prekine za en sam dan.

V nasprotju z ARRS podjetij točke ne zanimajo

Mojca se je na razpis prijavila z eno izmed slovenskih gospodarskih družb. Razpis ARRS je bil namenjen spodbujanju zaposlovanja mladih doktorjev znanosti v visokošolskih institucijah in tudi gospodarstvu. Bilo je sto prijaviteljev, 44 jih bodo sofinancirali, od tega devet iz gospodarstva.

»Podjetja, s katerim sem se prijavila, ni zanimalo, koliko točk Sicris za znanstveno in strokovno uspešnost imam, čeprav so vedeli, da nam zaradi tega morda ne bo uspelo na razpisu. Gledali so le, kdo predstavlja najboljši potencial za njihovo podjetje.« In Mojca je bila pri podjetju izbrana, zato kljub neuspehu na razpisu ARRS upa, da se bo prav v njem v bližnji prihodnosti našla zaposlitev.

Resen razpis, katerega namen bi bil to, kar so trdili, tudi ne bi v isti koš metal vseh raziskovalcev, meni Mojca. »V naravoslovju samo z doktoratom in članki, ki so vezani nanj, težko zbereš več kot 150 točk, ko pa si brezposeln, pa tako in tako nimaš možnosti za raziskovanje.« Medtem so imeli najuspešnejši na razpisu ARRS tudi tisoč točk. Med prvimi petimi so štirje družboslovci, ki so objavljali pri založbi Vega, kar jim je po mnenju nekaterih poznavalcev sistema točkovanja ARRS prineslo nesorazmerno veliko točk. Če bi ostala na svojem področji kot mlada raziskovalka, bi Mojca, kot pravi, ob kakovostnem delu tisoč točk zbrala čez pet ali deset let.

Nepoštene primerjave med vedami

Da kriteriji ne omogočajo poštene primerjave med vedami znanosti, se strinja tudi družboslovka, tretja naša sogovornica Andreja Pegan. V družboslovju je po njenem mnenju veliko lažje nadaljevati raziskovalno delo in objavljati rezultate, pridobljene še v času doktorskega študija. Točkovanje Sicris, dodaja, diskriminira tudi kandidate, ki so doktorirali v tujini.

Andreja je diplomirala na fakulteti za družbene vede, magistrirala na Nizozemskem, doktorirala aprila letos na univerzi v Luksemburgu. Takrat ji je potekla zaposlitev na isti univerzi, zato se je prijavila na zavod za zaposlovanje. Ko je izvedela za razpis, je stopila v stik z osmimi visokošolskimi institucijami v Sloveniji. Dve sta ji ponudili sodelovanje, druge pa se niso odzvale ali pa so zatrdile, da nimajo sredstev. »Čemu takšen razpis, če nihče nima sredstev,« se je spraševala že takrat.

Drugo presenečenje jo je pričakalo, ko je svoje objave želela vpisati v Cobiss. »Če si doktoriral v tujini in če nimaš nikogar, ki bi ti pri tem pomagal, je sistem, po katerem se vpisuje, zelo težko razumeti.« Sama je poskusila, a Cobiss danes kaže, da ima nič točk. To pa je nemogoče že zato, ker točke prinese sam doktorat. »To je absurd! Zato imam v takšnem sistemu raje nič točk kot eno samo.«

Smrt za razvoj raziskovalca

Ko končaš doktorat, si po Andrejinem mnenju zelo nezanimiv kandidat, za boljše zaposlitvene možnosti potrebuješ objave. »Moj cilj je objavljanje v dobrih revijah,« pojasnjuje, zato pa potrebuješ čas oziroma podoktorski študij. In ravno zaradi tega se ji je zdel razpis ARRS zanimiv. Toda, dodaja, institucije v Sloveniji so javna sredstva, ki so bila na voljo, razumele kot subvencijo, s katero »ubogega mladega doktorja, tega reveža, ki ni dobil zaposlitve, spraviš z zavoda, mu narediš uslugo«. V zameno za to pričakujejo, da bo učil njihove študente in sodeloval pri njihovih že utečenih raziskovalnih programih in projektih. »To bi pomenilo, da bi imela zelo malo časa za pisanje člankov s svojega področja. In to je smrt za razvoj mladega raziskovalca.«

Po njenem mnenju bi morali načrtovalci razpisa pripraviti kriterije, ki bi ovrednotili dosežke mladega doktorja glede na njegovo stopnjo v karieri in starosti. Dodaja še, da bi ARRS kvečjemu moral delovati transparentno, vse svoje razpise napovedati čim prej in strmeti k čim večji stopnji informiranosti, ki bi zagotavljala enake pogoje za prijavitelje. Zato morajo pripraviti dolgoročne politike, to pa je glede na njihov odziv težko pričakovati.

Zato se bo Andreja v nedeljo vrnila v tujino.