Tiskane izdaje
Zbrane je nagovoril odgovorni urednik informativnega programa slovenskega oddelka italijanske radiotelevizije RAI Ivo Jevnikar. Spregovoril je o dogajanju pred 70 leti, ki je spremenilo vse »tri Slovenije« in »nas močno zaposluje tudi danes«.
Kot je spomnil, se je večina Slovencev po letu 1918 znašla v povsem novih političnih okvirih. Orisal je položaj Slovencev med vojnama in med drugim ocenil, da je bil spor med »liberalci« in »klerikalci«, ki se je začel že pred prvo svetovno vojno, eden od razlogov za tragedijo med drugo svetovno vojno. »Ob pomanjkanju vodstva, ki bi bilo kos neverjetnim izzivom časa, in ob brezobzirni nasilnosti komunističnih revolucionarjev je tudi nezaupanje med tradicionalnima idejnima taboroma preprečilo njun učinkovitejši odpor proti okupatorju in daljnovidnejše odločitve.«
Druga svetovna vojna in revolucija sta po njegovem v našo zgodovino in splošno čutenje prinesli izreden preobrat in predstavljata nekakšen izvir »velike razdvojenosti v slovenskem narodu«.
»Revolucija je bila pri nas avtohtona, niso je izpeljali tanki Rdeče armade, v medvojna in povojna nasilna dejanja ter v povojno politično in policijsko zatiranje je bilo vpletenih na deset tisoče ljudi, zato se stvari težko spreminjajo. Po demokratizaciji in osamosvojitvi pa so nekateri še 'ukradli' državo in narodno premoženje, nadaljevalci nekdanjih elit obvladujejo javno upravo, gospodarstvo, medije, sodstvo. In stvari se težko spreminjajo tudi v zamejstvu, ker so bili režim in njegovi somišljeniki zelo dejavni tudi v njem.«
Jevnikar je prepričan, da »pri našem odnosu do preteklosti in pri iskanju sprave ne gre za usklajevanje več resnic, temveč za iskanje čim celovitejše resnice, ki ni črno-bela in je zapletena«. Ustavil se je tudi pri sedanjem stanju duha na Slovenskem in ugotavljal, da se Slovenci nismo sposobni dogovoriti o preteklosti, saj da »med nami pozabe ni, prošenj za odpuščanje in odpuščanja pa je malo«.
Govornik je tudi podrobno orisal porazno stanje slovenske narodne manjšine v Italiji v času fašizma, a zatrdil, da so vse to »spremljali zelo razširjen kulturni, verski, tudi oboroženi odpor in pa žrtve ter trpljenje, kar je skovalo tisto posebno narodno zavest in čutenje, ki sta še vedno tako živa in značilna za primorske ljudi, sta pa večkrat tudi omogočila manipulacije na njihovo škodo«. Analiziral je položaj slovenske manjšine danes in dejal, da ni razveseljiv, kajti »manjšina, ki ni subjekt tudi v politiki, drsi v folkloro«.
Po predavanju je bila v cerkvi Matere Božje na Svetih Višarjah slovenska maša, ki jo je ob somaševanju izseljenskih duhovnikov daroval nekdanji nadškof Alojzij Uran, ki živi v Trstu. Med mašo so v nabito polni cerkvi pele slovenske šolske sestre Čudodelne svetinje pod vodstvom Tomaža Simčiča.
Uran je med homilijo izpostavil predvsem misel, da se letos spominjamo stoletnice prve svetovne vojne, ki ni prizanesla niti svetovišarski božjepotni cerkvi, saj je bila porušena, a da je Mati Božja takrat, med vojnama in tudi po drugi svetovni vojni, vedno našla prostor za vse, kot ga tudi danes. Odločno se je tudi uprl logiki tako imenovane etike koristi, ki prisega samo na človeški egoizem, ampak se je zavzel za polno krščansko življenje, življenje za drugega.
