Na terenu z delovno inšpekcijo: Vse pod nadzorom? Niti ne.

Delavci se obračajo na ZSSS, ker da so inšpektorji za delo kdaj povezani z delodajalci.

Objavljeno
12. marec 2015 09.44
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana

Ljubljana – »Zdaj verjetno že vedo, da prihaja inšpekcija,« pravi eden od osemdesetih inšpektorjev za delo, kolikor jih nadzira okoli dvesto tisoč delodajalcev, medtem ko sedi za volanom belega clia. »Ko vidijo bel ali rdeč clio, jim je navadno že jasno,« razloži, medtem ko išče parkirišče ob gradbišču. Zatrdi, da tega nadzora delodajalcu niso napovedali.

Pred vhodom na gradbišče si nadenemo čelade in vstopimo. Medtem ko si inšpektorja ogledujeta teren, pristopi starejši moški s čelado in v delovni obleki. »Ste delovodja?« ga vpraša eden od inšpektorjev. Moški prikima in se predstavi. Po dogovoru je njegovo ime, kot tudi inšpektorjevo, izpuščeno.

»Nadzorujem delovna razmerja, kolega pa varnost pri delu,« mu pove inšpektor. »Koliko delavcev je tu?« potem vpraša. »Dvajset je naših, pet pa najetih,« odgovori delovodja. »Pokličite vseh pet in naj imajo pri sebi dokumente,« naroči inšpektor. »To sta naši piarovki,« pravi inšpektor in se obrne proti meni in predstavnici za odnose z javnostjo inšpektorata za delo. Delovodja obema stisne roko. Ni videti, da bi ga nenavadno številna zasedba z inšpektorata za delo vznemirjala.

Inšpektorji za delo so leta 2013, kar so zadnji dostopni podatki, opravili malo manj kot devetnajst tisoč pregledov, od tega dobrih deset tisoč na področju nadzora delovnih razmerij in malo manj kot osem tisoč iz varnosti in zdravja pri delu. Pri tem so izrekli okoli dvanajst tisoč prekrškovnih in upravnih ukrepov, kar je več kot leto prej. Čeprav se je v zadnjih petih letih število poslovnih subjektov, ki so lahko predmet nadzora, povečalo za vsaj trideset tisoč, se hkrati s tem ni prav veliko povečalo število opravljenih nadzorov. Leta 2008 so jih, denimo, opravili dobrih sedemnajst tisoč.

»To je nevarno«

Medtem ko se del ekipe napoti proti kontejnerju, ki je v uporabi kot pisarna, z inšpektorjem, ki nadzira varnost pri delu, stopiva v napol zgrajeni objekt. Poleg naju je tudi vodja, ki v podjetju skrbi za varnost. V pritličju stavbe brez zunanjih sten ni videti nikogar. Nadstropje višje nekaj delavcev – vsi so opremljeni s čelado – postavlja železno konstrukcijo. »Tisti od zunanjega takoj dol. Inšpektorje imamo,« vodja zavpije delavcem. Nekaj jih odvrže rokavice in odide. Ko se vzpenjamo v zadnje nadstropje, ki ni pokrito, inšpektor vodjo opozori, da je treba tla čistiti sproti, da se kdo ne poškoduje. Zdaj tam leži na kupe žebljev in kovinskih ostankov. »Kaj pa je s temi kabli?« inšpektor pokaže na tla. »Takoj jih dvignite. To je nevarno.«

Največ delavcev je na vrhu nedokončane stavbe. Nemo pogledujejo proti nam, tu in tam kdo pozdravi. Z inšpektorjem previdno stopava po železni mreži, ki prekriva tla. »Tisti rob zaščitite,« sproti naroča. »Postavite zaščitno ograjo, kot jo imate tam,« pokaže na drugi konec nedodelanega nadstropja. Vodja spet prikima. »Bomo takoj uredili,« naznani. Na nezavarovanem delu gradbišča inšpektor zato prepove opravljanje dela, dokler ne bo zagotovljena varnost. Po zakonu to tudi mora storiti, ko gre za neposredno nevarnost za življenje delavcev, sicer pa tudi v primerih nezakonitega dela otrok, napotenih delavcev ali tujcev, v primerih opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava in v primerih zaposlovanja na črno. »Gradbišče je sicer kar dobro zavarovano,« oceni inšpektor, medtem ko se vračava proti improvizirani pisarni.

Čeprav na inšpektoratu ocenjujejo, da se delež smrtnih nezgod na gradbiščih v zadnjih letih znižuje, kar povezujejo tudi z večjo ozaveščenostjo delodajalcev glede zavarovanja izpostavljenih delovnih mest, so se v letu 2013 zgodile tri. Dva delavca sta umrla zaradi porušitve brežine, eden je umrl zaradi opeklin. Izboljšanje pri zagotavljanju varnosti pri delu sicer opažajo zlasti pri tistih delodajalcih, ki so jih že nadzirali, in tistih, ki so plačali stroške, povezane z zdravljenjem delavcev.

Pika namesto ure

V kontejnerju je medtem zaslišan še zadnji od najetih delavcev. »Redno dobivate plačo, regres?« ga inšpektor sprašuje ob navzočnosti delovodje, delavec kima, medtem pa sam brska po »šihtarci«: to je knjižica, v katero gradbinci vpisujejo opravljene ure. V tej je pri posameznem delavcu navedeno po deset, enajst, osem ur – vedno prav toliko, da v enem tednu skupaj znese 56 ur. To je po zakonu o delovnih razmerjih zgornja meja, ko gre za neenakomerno razporeditev polnega delovnega časa. »Na papirju je to v redu,« mi prišepne inšpektor. Česa drugega, pravi, tudi ne more preveriti. Pojasni, da delovodja v »šihtarco« namesto ure prihoda pri imenu posameznega delavca naredi le piko.

Da je to problem, na inšpektoratu za delo opozarjajo že dolgo. Ugotavljajo, da delodajalci vodijo prirejene evidence, pisane za nazaj, ali dvojne evidence, ki so posebej prirejene za inšpektorje. Toda tega, kot opozarjajo, ni mogoče dokazati brez sodelovanja delavcev, ki pa praviloma niso pripravljeni sodelovati, saj se bojijo, da bodo izgubili zaposlitev. Na inšpektoratu zato vztrajajo, bi morali v zakon o evidencah vpisati obvezno beleženje časa prihodov in odhodov z dela.

Premalo inšpektorjev

Na pogosto ponarejeno poslovno dokumentacijo opozarjajo tudi v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Poleg ustreznih zakonskih sprememb bi po njihovem mnenju na to lahko vplivali tudi s pogostejšimi nenadnimi in nenapovedanimi obiski inšpektorjev pri delodajalcu. Teh je, kot opozarja sindikalist Andrej Zorko, premalo. Tega se zaveda tudi glavna inšpektorica za delo Nataša Trček, a opozarja: »Poslovnih subjektov je že skoraj dvesto tisoč, medtem ko je inšpektorjev za delovna razmerja 45, še 30 na področju varnosti ter štirje za socialo, zato je nemogoče pričakovati, da vse nadzorujemo.« Hkrati, dodaja, se je z zadnjo gospodarsko krizo začelo povečevati tudi število prijav kršitev. »Zelo težko izvajamo preventivno dejavnost, ker dobivamo toliko prijav, da smo z njimi popolnoma zasuti.«

Od delavcev, kot opozarjajo v ZSSS, pa dobivajo namige, da so inšpektorji v manjših okoljih povezani z delodajalci. »To so sicer govorice, ki jih nismo preverjali, so pa pogoste,« pravi Zorko. Če se le da, odgovarja Trčkova, inšpektorja ne pošljejo na teren, ki ga pozna, a je to pri njihovem majhnem številu kdaj neizvedljivo. »Zakonodaja inšpektorjem tudi prepoveduje, da izdajo vir prijave. Morate pa vedeti, da če gre za podjetje z dvema zaposlenima, delodajalec lahko hitro ugotovi, kdo je podal prijavo. In to je velik problem,« opozarja Trčkova.

Čeprav na inšpektoratu opažajo, da je vse več prijav kršitev, ki jih vložijo delavci, podpisanih, kar pripisujejo temu, da ni več strahu pred prijavo nepravilnosti, pa v sindikatu ugotavljajo nasprotno. Po njihovem mnenju se vse več delavcev boji prijaviti kršitev, saj jih je strah, da se bo njihovo ime pojavilo pri delodajalcu. »Dokler delavcu ne grozi izguba zaposlitve, poda anonimno prijavo prek sindikata. Podpišejo pa se samo takrat, ko nimajo kaj več izgubiti,« opaža Zorko. Strinja se, da je delovnih inšpektorjev premalo, na kar v sindikatu opozarjajo že več let. »Povem lahko le, da inšpektorat zgolj ugotavlja določene kršitve, vsekakor pa ne nadzoruje delodajalcev, saj tega, glede na kadrovsko zasedbo, preprosto tudi ne more,« je prepričan.

Sporne prakse

Inšpektorat za delo v zadnjih letih opaža nekatere, kot pravijo, sporne prakse delodajalcev. »Z lahkoto se ustanavljajo podjetja. Tako imajo delavce zaposlene na enem podjetju, plačila opravljajo prek drugega, pogodbe pa sklepajo prek tretjega,« opisuje Trčkova. »Zgodi se, da je na koncu delavec tisti, ki ostane brez vsega, medtem ko je inšpektor pri tem zelo neučinkovit. Podobno je tudi s sodišči. Ta sicer ugotovijo kršitve, toda podjetja že zdavnaj ni več ali pa ima blokirane račune.« Na inšpektoratu zato v zadnjih letih pozivajo k spremembi zakona o gospodarskih družbah, ki bi preprečila tako veriženje podjetij.

Čez nekaj dni

Čeprav je po več kot dveh urah nadzora na gradbišču videti, da so razmere »kar dobro urejene«, se tik pred koncem ustavi. »Malo je čudno,« po tihem pravi inšpektor, ki se je pogovarjal z delavci. »Bom preveril, ali so zavarovani.« Da ta podatek dobi, mora poklicati na inšpektorat, saj pri sebi nima nobenih pripomočkov, s katerimi bi to lahko preveril sam. Kmalu ugotovi, da vseh pet najetih delavcev vendarle ni zaposlenih pri istem podjetju, kot so mu to sicer sami dejali. »To se dogaja,« prišepne inšpektor. »Različni s. p. in d.o.o., delavci pa sploh ne vedo, za koga delajo, ker jih prestavljajo iz enega podjetja v drugo.« Od delovodje zato zahteva, da delavca, s katerim se je pogovarjal nazadnje, spet pokliče.

V krajšem pogovoru se inšpektorjev dvom potrdi, delavec pa reče: »Vseeno mi je, za koga delam, samo da je redna plača.« Inšpektor naznani delovodji, da se bo čez nekaj dni oglasil pri delodajalcu in preveril vso dokumentacijo. Te na gradbišču ponavadi nimajo. Inšpekcijski nadzor tisti dan tako še ni bil končan.