Naj prostovoljec Boris Krabonja: To, kar počnem, je moj upor

Škofja Loka – Naj prostovoljec lanskega leta, zaposlen v javni upravi, je 47-letni Boris Krabonja. Profesor zgodovine na Srednji ekonomski šoli v Mariboru je v zadnjih dveh letih pobudnik in gonilna sila dveh velikih človekoljubnih projektov. Njegovo temeljno vodilo je: biti človek, ki bi zanamcem lahko brez slabe vesti pogledal v oči.

Boris Krabonja je aktiven državljan, osebno se zavzema za hitro reševanje socialnih problemov, nenehno opozarja javnost na družbene krivice, je v obrazložitvi nagrade zapisala komisija, sestavljena iz predstavnikov Slovenske filantropije in ministrstva za javno upravo.

V okviru društva Žvižgač zbirate hrano in druge potrebščine za ljudi, ki potrebujejo pomoč. Kakšno zvezo ima to s šolo?

Prav nobene, razen v tem, da so bili prostori humanitarnega društva v šolskih prostorih in smo v njih hranili in delili pomoč. S pomočjo Mestne občine Maribor smo se pred tremi meseci preselili v Tkalko v središče mesta. Z Žvižgačem pa je tako: najprej sem bil sam, eno leto in pol. Zdaj pa je to simbioza ljudi, ki smo se nekoč poznali in smo potem izgubili stike. Ko smo ugotovili, da izgubljamo tisto, čemur se reče človečnost, smo se vnovič srečali. Zdaj nas je sedem žvižgačev, prijateljev, ljudi, ki razmišljamo podobno.

Vaše vodilo je biti človek, ki bo lahko zanamcem brez slabe vesti pogledal v oči.

Po enem od protestnih zborovanj sem ugotovil, da sem popolnoma enak tepec kot oni, ki ljudi v stiski puščajo na robu preživetja. Razmišljal sem o tem, kaj bo čez deset let, ko bosta moja sinova odrasla in me bosta vprašala: Fotr, kje si bil takrat, ko je bilo treba ljudem pomagati? Ta mora, da svojima otrokoma ne bi mogel brez slabe vesti pogledati v oči, me je preganjala, zato sem se odločil, da bom naredil vse, da bi jima lahko dejal: Fanta, jaz sem naredil kar sem zmogel in znal ... Svoje dijake učim skozi besede Jean-Jacquesa Rousseauja in drugih razsvetljenih mislecev, da kadar država ne nakloni dovolj pozornosti svojim državljanom, imamo državljani pravico do upora. In ker nisem heroj in si ne upam z granitnimi kockami nad parlament, je to, kar počnem, moj upor. Zato se me ne da utišati. Moj simbol in tudi mojih prijateljev je modri mišek. Žvižgali bomo tako dolgo, dokler bodo ljudje živeli tako, kot živijo!

Drugi tak projekt, s katerim ste pritegnili pozornost, so bile ladjice.

Svoje dijake vsake štiri leta odpeljem v Oswiecim, na območje nekdanjega koncentracijskega taborišča Auschwitz - Birkenau, da jim pokažem najnižjo točko človeštva in da človeško zlo ne pozna meja. Ker sem želel ponazoriti, kaj pomeni šest milijonov izgubljenih življenj, sem se domislil, da bi pač izbrali nekaj, da bi si lažje predstavljali. Sprožil sem projekt izdelave ladjic iz starega papirja. Sodelovalo je 180 vrtcev, šol, domov za starostnike in drugih ustanov, vse družine ...

Koliko ladjic je bilo na koncu?

Dva milijona in 440.000. Z njimi smo vizualizirali Auschwitz oziroma postavili instalacijo v spomin žrtvam holokavsta ... Izkupiček od prodanih ladjic je bil namenjen šoli Piali za revne otroke v Indiji.