Tiskane izdaje
S Katjo Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo. To je nevladna, neprofitna in humanitarna organizacija, ki se ukvarja s preprečevanjem nasilja v družbi in širjenjem principov nenasilne komunikacije.
Zakaj nasilje v družini ni isto kot katerakoli druga, prav tako zavržna, oblika nasilja? Kaj ga dela drugačnega?
Pred leti, ko se je pripravljal prvi zakon o preprečevanju nasilja v družini, je prav to vprašanje postavil takratni minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Drobnič, ki ga je zanimalo, zakaj se z enim zakonom ne bi uredilo vseh oblik nasilja, ki se lahko pojavijo v družbi, od mednarodnega terorizma in huliganstva, morda tudi nasilja v družini, da družine ne bi izpostavljali ali je celo nekako demonizirali. To je bila takrat njegova skrb.
Nam, ki delamo na tem področju, se je zdelo zelo pomembno, da se govori specifično o nasilju v družini, ker je doživljanje žrtve popolnoma drugačno, kot je doživljanje žrtev drugih oblik nasilja. Njim, namreč, povzročajo nasilje ljudje, ki naj bi jih imeli najraje, ki naj bi jim omogočal neko varnost pred drugimi, ki naj bi zagotavljali, da bo njihov dom varen prostor. Zgodilo pa se jim je prav nasprotno. V teh odnosih in teh procesih je drugače kot v drugih oblikah nasilja to, da žrtve za nasilje prevzamejo veliko več odgovornosti in poskušajo nasilje ustavljati tako, da spremenijo svoje vedenje. Ne problematizirajo vedenja povzročitelja, ampak lastno vedenje, ki naj bi izzvalo nasilje drugega.
Pri tem, ko en neznanec udari drugega na cesti, oškodovanec ve, da mu je bilo s tem narejeno nekaj narobe, za to je pripravljen sprožiti ustrezne postopke. Po tem, ko jih bo sprožil, bo šel domov, za seboj zaprl vrata, ostal sam, morda s strahom ali bolečino, vendar z občutkom varnosti, da je doma. Žrtev, ki doživlja nasilje v družini, pa gre domov, kjer je zanjo najbolj nevarno. To je pomembna razlika. Druga je, da nasilje v družini vpliva na žrtve tako, da ves svoj čas usmerjajo v njegovo ustavitev. Ogromno stvari v svojem življenju, razmišljanju, vrednotah spremenijo, se odpovejo veliko delom svoje osebnosti, da bi ustavile nasilje, ki ga nekdo povzroča nad njimi. Odpovejo se svoji socialni mreži, delovanju zunaj doma, ker je vse njihovo prizadevanje usmerjeno v preživetje ter iskanje varnosti zase in za otroka.
Še en pomemben element je – v družini se učimo odnosov bolj kot v drugih socialnih situacijah. Če nasilje gledajo otroci, ga normalizirajo, zelo verjetno bodo vsaj delčke prevzeli ali bodo morali trdo delati, da ga ne bodo prevzeli in nadaljevali, ko bodo odrasli. Nasilje v družini ima zato veliko večji vpliv na to, kakšni bodo v prihodnje odnosi v družbi, kot druge vrste nasilja.
Zakaj je za nasilje v družini potreben poseben zakon?
Urejanje različnih razmer s podobnimi ukrepi se je izkazalo za nemogoče. Žrtve nasilja v družini potrebujejo drugačno zaščito, podporo, da o tem sploh govorijo, ker največkrat mislijo, da so same krive. Ena od značilnosti je, da zelo zmanjšajo nasilje, ker mislijo, da so ga same izzvale in ne želijo, da se storilcu zgodi kaj hudega. Večinoma povedo, da želijo samo to, da se neha. Proces, kako ravnamo z žrtvijo, kako s povzročiteljem, kako poskušamo zaščititi vse, ki to potrebujejo, je povsem drugačen, kot je pri drugih oblikah nasilja.
V ZPND se je pokazalo prav to, da razmere v družini zahtevajo drugačno reševanje kot, na primer, medsosedski spori ali mobing v službi. Prav je, da je to urejeno v posebnem zakonu, manjka pa več vlaganja v preprečevanje. Vsak četrti otrok odrašča v družini, kjer je prisotno nasilje, zato bi morali v drugih okoljih, kamor je vključen, govoriti veliko več o tem, kaj je še mogoče, namesto da bi normalizirali nasilje.
Še vedno je zelo pogosto slišati komentar, da »če bi bilo tako hudo, bi že zdavnaj odšla«. Kaj vi pravite o tem?
Nam se zdi zelo logično, da žrtve potrebujejo zelo veliko podpore na tej poti, da gredo stran in da jim je težko oditi. Nasilje se nikoli ne začne nenadoma. Ponavadi je dinamika v teh odnosih taka, da so na začetku moški zelo zaščitniški, pokroviteljski, predstavljajo se kot rešitelji pred svetom. Na začetku je lahko vse videti zelo romantično in ljubeče, ženske smo naučene ljubosumje sprejemati kot izkaz ljubezni; prve znake posesivnosti in nadzora velikokrat prezremo. Ko se začne omejevanje stikov naše prijateljice nenadoma niso več dovolj dobre, naša mati nas ščuva proti njemu, začne on odločati o pomembni stvareh, razpolagati z denarjem, tega ne zaznamo kot nevarnost, šele ko ženske pogledajo nazaj, rečejo, da bi že takrat lahko vedele, če ne bi bile naučene drugače. Nasilje se vedno začne s pripravljanjem terena, s spodkopavanjem samozavesti, s tem, da se poskuša vse, kar počne povzročitelj, preložiti na žrtev, da jo omalovažuje. Šele ko psihično nasilje dodobra prizadene njeno samopodobo in postane ranljivejša, se mu pogosto pridruži fizično nasilje. Zelo pogosto se to zgodi v času prve nosečnosti, ko so ženske še posebno ranljive in je manj verjetno, da bodo partnerja zapustile. Med enim in drugim dogodkom so dolga obdobja miru, ko obljublja, da ne bo nikoli več. Vse to žrtvi vliva upanje, da bo nekoč drugače in se bo povzročitelj spremenil. Če bodo one malo manj odgovarjale, če bodo točno ob uri hodile domov, če se ne bodo družile s »čudnimi ljudmi«, če se bodo odpovedale vsem dejavnostim zunaj doma ... bo on spremenil svoje ravnanje in nehal povzročati nasilje.
Kaj je torej najpomembneje pri pomoči žrtvam?
Ponavadi je tako, da imajo takrat, ko se odločijo, da bodo poiskale pomoč, žrtve že zelo malo prijateljic, ki jih lahko prosijo za pomoč, so že prepričane, da si zaslužijo nasilje in da zanje ni boljšega življenja, izgubijo upanje in moč, ki ju nujno potrebujejo, da bi odšle iz nasilja. Nasilje jemlje moč, če hočeš iz nasilnega odnosa, pa potrebuješ ravno obilo moči. In prav te žrtve nimajo. Zato je tako pomembno, da se vključijo v programe, ki jim dajejo moč in jih opominjajo, kaj vse so že zmogle. Včasih se bojijo tudi, da finančno ne bi mogle preživeti, če bi odšle. Je pa res, da imajo pogosto velike dolgove, ker podpisujejo vse mogoče stvari, kar od njih zahteva povzročitelj. Tiste, ki so ekonomsko odvisne, se zelo težko odločijo, da bodo odšle.
Takrat, ko pridejo po pomoč, mnoge rečejo, da niti ne vedo, kdo so, ker so se morale tako odpovedovati vsemu, kar je njihovo, in vsemu, za kar so se bale, da bo storilca zmotilo.
Statistika ne kaže tega, kar se v resnici dogaja ...
Velika večina žrtev, ko se začne soočati s svojo bolečino, in (ne)varnostjo, tega ne pove nobeni instituciji ali nevladni organizaciji, ne glede na to, kako zelo naklonjeni smo jim, temveč pove nekomu v svoji socialni mreži – prijateljici, materi, sestri ... Zato je tako pomembno, kaj ta zaupnica naredi, ali razume, da gre za težke stvari, da je treba usmerjati v pomoč in iskanje varnosti, ali reče, »da so tako ali tako povsod problemi«. Žrtve pridejo do nas oropane moči, zato je potreben proces okrevanja. Vse ženske, ki doživljajo nasilje, niso tiha in prestrašena bitja, med njimi so tudi take, ki delujejo zelo odločno in jezno. In po takšnem zunanjem vtisu jih pogosto tudi sodijo. Tako kot tudi storilce, ki navzven lahko delujejo zelo uglajeno. Vsakič, ko dovolimo, da se nasilje nadaljuje, in ne ukrepamo, zvišamo toleranco do nasilja v družbi in ga normaliziramo. Vse krivice, s katerimi se žrtve spopadajo, zahtevajo res nečloveško moč, saj se morajo upirati tako storilcu kot sistemu.
Statistika prijav nasilja kaže tudi na to, kako žrtve ocenjujejo dosedanje delo države na tem področju. Če mislijo, da jih država s svojimi institucijami in ukrepi hoče in zmore zaščititi, potem razmislijo o prijavi. Če mislijo, da jim institucije in ukrepi ne morejo ali nočejo pomagati, o prijavi niti ne razmišljajo.
