Tiskane izdaje
Novica o prodaji še nedograjene cerkve na dražbi je udarila ob najbolj nepravem času, pred veliko nočjo, največjim krščanskim praznikom.
To doživljamo v duhu praznovanja, kajti velika noč je vrhunec naše vere. Pričakovali smo, da se bo zadeva rešila brez dražbe, ki je skrajni ukrep v dolžniškem razmerju do SCT, oziroma smo upali, da bo dražba jeseni in da bodo do takrat težave nadškofije vsaj delno rešene. A žal nas je vse skupaj prehitelo.
Kaj se je pravzaprav zgodilo, zakaj gre cerkev na dražbo?
Problem je nastal že na začetku, ko je bilo rečeno, da bo izvajalec del za poplačilo dobil zemljišče v velikosti enega hektara. Razen SCT nihče ni bil pripravljen tega sprejeti. Ko so začeli graditi, pa se je izkazalo, da v pogodbi to ni bilo omenjeno, in prva izvršba je župnijo doletela že nekaj mesecev po začetku gradnje junija 2009.
Leta 2012 smo s SCT dosegli poravnavo, saj smo s pričami na sodišču dokazali, da je ustni dogovor obstajal. A poravnave zaradi finančnih težav nadškofije ni bilo mogoče uresničiti v 150 dneh, saj so banke njeno premoženje, tudi omenjeno zemljišče, že blokirale.
Lani ste dejali, da bi bil zaplet lahko rešen že konec lanskega septembra.
Pričakovali smo, da bi se lahko banke poravnale z nadškofijo, potem bi lahko zemljišče od bank odkupili in ga dali SCT. To se lahko še zmeraj zgodi.
Kakšno je razpoloženje med župljani zaradi načrtovane prodaje cerkve?
Vzdušje je zelo napeto in moram reči, da čutim njihovo podporo, hkrati pa se vsi najbolj bojimo, da bi cerkev kupil kdo zunaj cerkvenih krogov. Želimo si in upamo, da bomo vendarle našli cerkveno pravno osebo, ki bi odkupila objekt.
Ljudje so celo zbirali denar in za gradnjo zbrali več sto tisoč evrov.
Ne samo naši župljani, tudi zamejci in izseljenci. Dobil sem veliko klicev iz tujine, predvsem klicev podpore, da je treba to rešiti, da bo v čast vsem, ki so pomagali in so tudi s prostovoljnim delom gradili to svetišče. Vsa darovana sredstva smo že porabili za gradnjo cerkve.
A simbolična prodaja opek še vedno poteka? Opeke so vredne od deset (otroška) pa vse do 5000 (zlata) evrov.
To še poteka, čeprav ni ravno velike gneče, tudi zaradi časov, v katerih smo. Je pa ta pobuda stara že kar nekaj let.
Kdaj bi morala biti cerkev dokončana in koliko bi stala?
Po načrtih, ki so bili po mojem preveč optimistični, v letu dni. Posel je bil dogovorjen za milijon evrov. Za ta denar bi SCT zgradil cerkev, za ogrevanje, elektroinštalacije in druga obrtniška dela pa bi cerkev poskrbela sama.
Imate upanje, da boste kdaj maševali v tej cerkvi?
Upanje imamo, brez upanja nismo kristjani.
Bi se lahko sprijaznili s tem, da bi morebitni kupec cerkev preuredil v nesakralni objekt, denimo, v pivnico, kot je to primer na Irskem?
Nisem prerok in ne morem govoriti niti, kaj bo jutri, kaj šele čez nekaj časa. Kar koli se bo zgodilo, se bomo morali s tem sprijazniti. To je pač življenje. Vendar dokler še lahko kaj naredimo, in za zdaj lahko, ker objekt še ni prodan, bomo naredili vse, kar je v naši moči.
Kako pa je z možnostjo, da bi na pomoč kot kupec priskočila graška škofija? Je po cerkvenem pravu sploh mogoče, da ima tuja škofija v lasti sakralni objekt v drugi državi?
Takoj ko smo dobili dokument o dražbi, smo se začeli zelo aktivno pogovarjati z Nadškofijo Maribor in morebitnimi partnerji. Na pogovore v Gradec še nismo šli, a tudi ta možnost obstaja. Sam nimam informacije, da bi lahko graška škofija pomagala mariborski, a to se lahko zgodi in je vsekakor dokaz povezanosti Cerkve, ki ni vezana zgolj na državne meje. Mislim, da je lahko to lepa priložnost za medsebojno pomoč. Ali se bo to res zgodilo, pa težko rečem.
Je v igri še kakšna druga rešitev?
Pomoč določenih slovenskih cerkvenih ustanov, ker želimo to, če je le mogoče, rešiti na slovenski ravni.
Kdo konkretno bi se lahko vključil v reševanje?
Težko rečem. Cerkvene ustanove so tudi same v težki situaciji.
Kakšen je vaš pogled na finančni polom mariborske nadškofije?
To je tema, s katero se ukvarjamo vsi Slovenci, posebno kristjani, še zlasti pa duhovniki, ki smo zelo prizadeti. Kot sem slišal od kolegov, so tedanjo nadškofijsko upravo in tudi nadškofa mnogi opozarjali, in to resni ljudje tako iz cerkvene kot civilne sfere, vendar je takrat vladalo ozračje pretiranega zaupanja, da bodo finančni tokovi neomejeno naraščali.
To je bila preveč pozitivna misel, morda celo naivna. Zdaj poskušamo stopiti skupaj in se iz tega nekaj naučiti, da se v prihodnosti kaj takega ne bi več zgodilo.
Dobro poznate škofa Stanka Lipovška, ki je začasni administrator nadškofije, ste pravzaprav njegov učenec. Se je z njegovim prihodom pri reševanju finančne luknje kaj spremenilo na bolje?
Veliko se je spremenilo. Temeljna je Lipovškova optimistična misel. Njegova odprtost v svet in povezanost z zahodno Evropo, posebno z Avstrijo in Nemčijo, tudi Italijo, je lahko pot, ki vodi v rešitev.
Nadškofija Maribor bo menda novega nadškofa dobila do poletja. Kakšnega si želite?
Najprimernejši bi bil malce starejši človek, ki dobro pozna razmere v nadškofiji. Vemo, kdo bi lahko bil, a ne bom povedal imena; skratka nekdo, ki bi optimistično gledal na stvari. V medijih smo slišali za tri kandidate: Maksimilijana Matjaža, Vinka Potočnika in Stanislava Slatinka.
Ali so to uradna imena, ne vem, vsekakor pa bo po mojem mnenju Sveti sedež počakal, da se tukaj stvari finančno vsaj delno sanirajo.
