Najboljši v razredu C

Globalizacija, tehnološki razvoj in izjemno ostra konkurenca so poskrbeli, da je zbira gospodinjskih aparatov in drugih tehničnih izdelkov velikanska. Povprečni potrošnik, katerega proračun je bolj ali manj omejen, išče najboljše razmerje med ceno in kakovostjo. In ko na situ ostanejo izbrani proizvajalci, zahtevane lastnosti in videz izdelka, se ozre na ceno in – energijsko nalepko. Po raziskavah energetski razred ob nakupu preveri kar 85 odstotkov Evropejcev.

Nalepka je čvrsta oporna točka pri odločanju. Ima svojo logiko in koristi vsem deležnikom: potrošniki bodo z varčno napravo znižali prihodnje stroške (povprečno evropsko gospodinjstvo lahko tako prihrani 500 evrov na leto), za proizvajalce bo element konkurenčnosti in motivacija za nadaljnji tehnološki razvoj, okolje pa bo manj obremenjeno.

Načeloma o tem v EU ni dvomov, in tudi Slovenci smo ozaveščeni. Zapletlo pa se je v izvedbi. Z razvojem čedalje varčnejših izdelkov so se skoraj vsi izdelki nagnetli na vrhu lestvice. Razlikovanje med več ali manj plusi znotraj razreda (A+ do A+++) zamegljuje primerjavo in kvečjemu terja dodatno širitev, še več plusov. Zato je v Bruslju padla odločitev, da bodo spremenili podobo nalepke, odstranili pluse in postavili nazaj razrede A do G, spremenili pravila razvrščanja, olajšali vstop novih, bolj energetsko dovršenih aparatov.

Vsemu temu ni kaj oporekati, glas potrošnikov je bil tokrat upoštevan. Lestvica bo jasna in razumljiva, a bodo isti aparati skakali po stopničkah (navzdol). Pralni stroj, ki je bil še včeraj v razredu A+++, skratka na piedestalu kot energetsko najučinkovitejši, morda tudi najdražji, bo pojutrišnjem (no, v resnici bo to šele 2020, pri nekaterih vrstah izdelkov pa še kasneje) v razredu C. Res je sicer, da bodo enako usodo delili vsi istovrstni izdelki, a zna se zgoditi, da bodo rangi nekaj časa begali celo informirane potrošnike, še toliko bolj pa neuke. In ko bodo prihajali na trg novi izdelki, se bosta polnila vrhnja dva razreda.

In sčasoma, a ne prej kot v šestih letih, se bo krog obrnil. Ko bosta vrhnja razreda do polovice polna, bomo priča novemu preseljevanju po energijski lestvici, različno po vrstah izdelkov. Tako bodo na trgu v določenem trenutku na primer najvarčnejši sesalniki v razredu B, hladilniki v razredu A, v tem smislu prvovrstne mikrovalovke pa se bodo že selile iz razreda A v razred C. Potrošnike bo treba na tako sprehajanje med rangi pravočasno pripraviti, jim pojasniti novosti. Informiranje bo naloga za državo in za nacionalno potrošniško organizacijo, za proizvajalce in prodajalce. Z vso resnostjo se bo treba lotiti tudi vzpostavitve (in promocije) javne baze podatkov o energijski učinkovitosti.

Osnova za to, da sistem energijskih nalepk sploh deluje, pa je zaupanje potrošnikov. Ali izpisani rang odraža resnične lastnosti izdelka? A to je že druga zgodba: O državnem nadzoru trga (ki v Sloveniji ne kaže večjih nepravilnosti) in o neodvisnem primerjalnem testiranju (potrošniške organizacije v svojih bolj uporabniško zasnovanih testiranjih ugotavljajo razlike med izmerjenimi vrednostmi in podatki na nalepki). A za zadnje pri nas tako ali tako ni denarja.