Najprej anevrizma, nato še šok zaradi dolgov

Kleni možakar, velenjski rudar, je spoznal Emo, ko je že bila mati treh otrok. Prvi mož jo je zapustil, šel v tujino za boljšim življenjem in z družino prekinil vezi. Miran je torej v zvezo, rade volje, vzel celoten paket. »Veliko nas je bilo. Najstarejša, 33-letni Robi in tri leta mlajša Barbara, imata že svoji družini. Z nama živita 23-letni Jernej, Nejc, ki še študira, in tale, Timotej, ki sva ga z Emo dobila pred enajstimi leti,« otroke predstavi 47-letni oče in k sebi stisne visokega, čednega fantka.

»Zdaj smo štiričlanska družina. Timi, kako se že reče šoli, kjer študira naš Nejc?« se obrne na sina. »Biotehnična računalniška,« izstreli mali, oče pa ponosno: »Arkaduš, tako učeno se sliši! Ko sem jih spoznal, so živeli še v bloku in sčasoma sem se preselil k njim. Ema je bila šivilja. Ker je bilo dela zmeraj manj in je bilo več stroškov kot prihodkov, je obrt vrnila. Oprijela se je priložnostnih del, ki niso štela v delovno dobo. Zadnja leta je bila gospodinja.«

Potem je začelo škripati. Vse položnice za stanovanje so prihajale na Emino ime. »Nikoli jih nisem odpiral. Doma so me vzgojili, da ni vljudno odpirati tuje pošte. Danes mi je žal, kolikor imam las na glavi,« na robu joka poudari Miran in se kar krepko udari po čelu.

Doma je bila drama

Pred štirimi leti je Emi umrla mama, in družina Vrhovnik je dobila priložnost, da se preseli v njeno hišo. »S sestro sta jo podedovali vsaka polovico. Čeprav smo šli na manjše, tu imamo le dve sobici in tole kuhinjo, smo se kar hitro preselili, da bi se znebili vsaj dela stroškov. Spodaj sem prizidal kurilnico in garažo in hišo malo popravil.«

Kaj se je zgodilo potem? Lepo po vrsti. Miran ni vedel, da Ema že leta ni redno plačevala položnic za najemnino socialnega stanovanja v bloku, za upravne stroške in komunalo. »Seveda sem ji dajal svojo plačo, mislil, da z njo pač lahko pokrije vse to, a očitno je šlo vse le za hrano. Drugega si nismo privoščili. Dobro, morda smo enkrat na leto šli na bazen, zaradi otrok, odkar se je rodil Timi, smo bili dvakrat za nekaj dni na morju, pa še takrat sem vzel posojilo. Če bi takrat vedel ...« mu zmanjka besed. »Saj mi je povedala, da imamo nekaj dolga, a da bo že uredila.«

In pri tem je ostalo. Vse do usodnega četrtka, 9. januarja letos. »Opazil sem, da se je Ema spremenila, da je pogosto nervozna, da jo često boli glava in ji je slabo. Zadnje čase je morala pogosto leči. Pred dvema mesecema pa ...« požre slino in zmaje z glavo. »Veste, Timi jo je našel,« nadaljuje. »Kot vedno, kadar imam šiht zjutraj, sem vstal že ob štirih, zakuril in šel v rudnik. Že po poti sem se nekaj slabo počutil, želodec me je mučil, zato sem nadzornika prosil za dan dopusta in se odpravil na avtobus. No, medtem se je doma dogajala drama. Ema je, kot vsak dan, vstala, da bi otroka spravila v šolo, pristavila za kavo in odšla na stranišče ...«

Tedaj se iz Timija, ki si je med očetovo pripovedjo grizel ustnice, nohte in nervozno mežikal, usuje kot ploha: »Bilo je žalostno. Ko sem prišel v kuhinjo, je mamica ležala z glavo na mizi. Vprašal sem jo, ali jo kaj boli, pa je rekla samo, naj se pripravim za šolo.« Iz žepa izvleče ovitek z mamino sliko, mi jo pokaže, potem pa podrobno nadaljuje: »Šel sem zbudit Nejca. Ko sva pritekla v kuhinjo, je ležala na tleh. Pod mizo. Pomagala sva ji zlesti na kavč. Potem je prišla k sebi in vztrajala, naj grem v šolo. Nejcu sem rekel, naj kar gre na faks, da bom jaz ostal z mamico. Tudi on je rekel, naj grem, potem sem pa šel. Z atijem sva se ravno zgrešila ...«

Miran je prišel domov nekaj pred osmo. »Tule je ležala,« je povzel za sinom in znova pokazal na kavč. »Bila je pri zavesti, ni pa več mogla govoriti. Poskusil sem jo predramiti, a ni šlo. Dvignil sem ji veke in videl, da ima zenice obrnjene nazaj. Takoj sem poklical reševalce. Zelo hitro so bili tu. Zdravnica mi je rekla, da bo dobro, če jim jo bo uspelo živo pripeljati do Celja ...« Premolkne in se prime za glavo: »Še dobro, da sem bil naslonjen na kuhinjski element, mislil sem, da mi bo zmanjkalo tal pod nogami ...«

Anevrizma, koma, operacija

Po kakšni uri so reševalci z Emo pohiteli proti Celju. »Tam so jo dali v umetno komo. Zdravnik mi je povedal, da gre za anevrizmo, da ji je v glavi počila žilica,« pojasni Miran. »Od tam so jo takoj odpeljali v Maribor in jo operirali. Kar štiri ure je trajal poseg.«

Dvainpetdesetletna Ema je utrpela hudo poškodbo leve polovice možganov. Po dobrem mesecu dni so jo prepeljali nazaj v Celje, na nevrološki oddelek. Čeprav se zdaj z očmi že rahlo odziva na svetlobo, njeno življenje še kar visi na nitki. »Zdaj jo pač obiskujemo. Malo jo pobožamo in kaj spodbudnega rečemo, ker menda sliši, odziva pa ni nobenega. Gotovo se je žrla zaradi dolgov, pa se ji je to zgodilo ... Vstavili so ji tubus, hranijo jo po cevki skozi nos. Zdaj iščemo možnosti, da bi jo dali v kakšen dom, a ne vem, kako ga bomo plačevali ... Z otrokoma si bomo morali stroške deliti. Ne vem, kako bo. Imata svoji družini, svoje težave ...«

Emina anevrizma pa ni bila edini ponovoletni šok za Mirana. »Ko sem prišel k sebi, sva z Barbaro začela po mizi zlagati položnice. Na okenski polici sva našla polno še zaprtih kuvert. Najprej sva seštevala na pamet, potem sva začela pisati in na koncu osupla ugotovila, da imamo za dobrih 25.000 evrov dolga, med papirji pa je bilo tudi obvestilo o izvršbi, napovedani za 16. februar. Bil sem tako iz sebe, da sem moral na bolniško. Vzel sem posojilo, kolikor sem ga lahko dobil, šel na velenjski CSD prosit za enkratno denarno pomoč in vsakemu od treh upnikov nakazal enake zneske. Odpiral sem vrata za vrati in uspelo se mi je dogovoriti z njimi za enoletni odlog plačila dvajsetih tisočakov, kolikor smo jim še dolžni ...«

Sam, za ata in za mamo

Miran spet malo pomolči, od pripovedovanja so njegova usta čisto izsušena, spije kozarec vode in nadaljuje: »To pa še ni najhuje. Ema ni plačevala zdravstvenega zavarovanja, ker pač ni imela denarja. Ves se tresem, kako bo, ko bo prišel račun za bolnico ... Kaj bomo storili?«

Vprašanje nemo obvisi v zraku. Da bi malo omilila težo položaja, poskušam pogovor speljati drugam. »Kako se zdaj znajdete, takole sami?« Miran se prisili k nasmešku in pravi: »Težko. Ema je poskrbela, da je bilo doma vse v redu. Bilo je pospravljeno, bili smo oprani, ko sem prišel domov, me je vedno čakalo kosilo ... Zdaj sem sam, za ata in za mamo. Tudi Nejc je zelo priden. Pomije posodo, kuha, postori, kar je treba. Jaz sem se moral veliko reči naučiti. No, tudi sosedje in prijatelji nam veliko pomagajo. S hrano in psihično ... Kadar delam ponoči, Timija peljem prespat k moji mami, zjutraj pa ga poberem in pripravim za šolo. Razredničarka je zelo razumevajoča. Zjutraj se uro pred poukom uči s pobom, popoldne smo ga vključili v podaljšano bivanje. V tem času sem postal zelo vzkipljiv, nič mu ne morem pomagati za šolo. Glava mi sploh ne dela ... Ravno včeraj sem se na CSD dogovoril, da bova oba hodila k psihologu ...«

Tedaj v kuhinjo stopi Nejc, ki se je ravno vrnil s študijske prakse. Da se bo še letos lotil diplome, se mu v kontekstu dogajanj ne zdi pomembno. »Hudo je,« pripomni, »zlasti za malega. Če ne bi imel vseh teh živali ... Z njimi se vsaj malo zamoti.« Timi našteje, da imajo dva psa, pet muc, kokoši, zajca »najraje pa imam konje in krave. Ko bom velik bom kmet. Že zdaj hodim pomagat na kmetijo, k našim prijateljem, ki živijo tu blizu,« se pohvali in prinese pokazat snežno belega zajčka, ki mu je ime Larek: »Ko smo ga dobili, smo mislili, da je punca, zato sem ga klical Lara. Imeli smo še domačo zajkljo, in ko je skotila mladičke, smo videli, da je tale belček v bistvu Larek. Mladi so vsi pomrli, ker zajca nista bila iste pasme. Hudo mi je bilo ...«

In zdaj mu je še huje zaradi mamice. »Samo upanja ne smemo izgubiti. Ko bi se ta mora le enkrat končala, da bi spet živeli, kot smo prej,« si zaželi Miran, solzne oči pa usmeri nekam tja daleč proti nebu.