Tiskane izdaje
Ljubljana - Zdaj državni sekretar na ministrstvu za delo Peter Pogačar, ki je sodeloval tudi pri pripravi zadnjih sprememb delovnopravne zakonodaje, meni, da so podatki o razširjenosti prekarnega dela v Sloveniji pretirani. Po njegovem mnenju je to povezano z razumevanjem prekarnosti.
Nedolgo tega ste v zakon o delovnih razmerjih vpisali ekonomsko odvisnega delavca. Ali je na vidiku še kakšna nova oblika dela, ki jo nameravate legalizirati?
Že pri pripravi določbe so bili strokovni pomisleki, da bi se to lahko razumelo kot legalizacija, in v praksi se je to tudi pokazalo. Dobivali smo povsem resna vprašanja delodajalcev, ali obstaja vzorec pogodbe za ekonomsko odvisno osebo. Seveda ne, ker to ni nova oblika dela. Hkrati je treba pri tem ločiti med tako imenovanim lažno samozaposlenim in ekonomsko odvisno osebo. Nekdo, ki je lažno samozaposlen, dela po pogodbi civilnega prava, čeprav so pri njem vsi elementi delovnega razmerja. In to je nezakonito in prepovedano. Ekonomsko odvisna oseba pa dela povsem legalno prek avtorske, podjemne ali katere druge civilnopravne pogodbe, pri čemer ni elementov delovnega razmerja, vendar dobi večino prihodka od enega naročnika.
Kaj naj bi se po vašem zgodilo, ko delavec sporoči naročniku, da je ekonomsko odvisna oseba?
Nekaj primerov imamo, ko so posamezniki to storili. Zanje s tem veljajo minimalni standardi po zakonu o delovnih razmerjih, tako glede pravil o odpovedi, varstva, plačila za delo in podobno.
In če naročnik tega ne upošteva?
Potem ima delavec možnost iti na sodišče.
Pravite, da ekonomska odvisnost ni nova oblika dela. Kaj pa je?
Pomeni status osebe v razmerju do naročnika, pri katerem ustvari več kot 80 odstotkov svojih prihodkov, in ta status osebi prinaša določena varstva, ki jih sicer nekdo, ki dela po civilnopravni pogodbi za več naročnikov, nima.
V oddaji Odkrito na RTV ste ob podatku, da se število prekarnih delavcev v Sloveniji približuje polovici vseh, dejali, da je to pretirano in da podatki ministrstva kažejo drugače. Kakšni so vaši podatki?
Najprej se vprašajmo, kaj je prekarno delo. Po eni metodologiji se med prekarna dela štejejo vsa razmerja, ki niso pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Po naši oceni ni tako. Menimo, da prekarno delo pomeni opravljanje dela na podlagi civilnopravnih pogodb brez delovnopravnega varstva. Nekateri v to kategorijo uvrščajo tudi pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, toda takšna pogodba matere, ki skrbi za mlajšega otroka od šestih let, je blaginja socialne države in še ne pomeni, da je njeno delo prekarno. Mejno je, ali je pogodba o zaposlitvi za določen čas prekarna oblika ali ne. Menim, da to po novem ni več. Z zadnjo spremembo zakona smo namreč napadli segmentacijo na trgu dela med pogodbami za določen in nedoločen čas ter uvedli strožjo omejitev, kdaj se lahko sklene pogodba za določen čas. Uvedli smo tudi odpravnine in bolj fleksibilizirali pogodbe za nedoločen čas. Se pravi, da smo ti dve pogodbi poskušali pripeljati skupaj. Trdim, da pogodba o zaposlitvi ni prekarna oblika dela, in moja namera je, da če se hočemo resno boriti proti prekariatu, raje vzemimo ožjo skupino in obravnavajmo kot prekarne civilnopravne pogodbe, pri katerih so podani elementi delovnega razmerja.
V Mednarodni organizaciji dela med kazalniki prekarnosti omenjajo pomanjkanje socialne in ekonomske varnosti. Nekateri raziskovalci poudarjajo, da je treba prekarnost razumeti širše od dela. Pravijo, da gre za presek trga dela, socialne države in dinamike v gospodinjstvih.
In javnofinančnih prihodkov. Ne pozabimo, da so prekarne oblike za delodajalca cenejše, ker so manj ali pa sploh ne obremenjene s prispevki za socialno varnost. Tudi zato smo uvedli plačilo prispevkov od vseh oblik dela.
Govorim o tem, da prekarno delo na ministrstvu za delo razumete zelo ozko. Kako to?
To je tako, kot različne organizacije razumejo različno drugi steber v pokojninskem sistemu. Razlike so tudi po posameznih državah. Strinjam se, da je bila pogodba za določen čas pred novelo zakona o delovnih razmerjih prekarna oblika, ker delavcu ni zagotovila nobenih pravic, hkrati je bil zelo posplošen dostop, toda to je po novem zelo omejeno. Zdaj delavcu pripada tudi odpravnina, ki je pri krajših obdobjih celo višja kot pri pogodbi za nedoločen čas. Ali je potem tudi pogodba za nedoločen čas v prvih dveh letih, ko velja 14-dnevni odpovedni rok, prekarna oblika dela?
Tveganje revščine med vse številnejšimi samozaposlenimi se povečuje, vse več je revnih zaposlenih. Migrantski in agencijski delavci se spopadajo z veriženjem pogodb in neplačili, nedavna analiza visokošolskega zavoda je pokazala prekarnost več kot 40 odstotkov vsega tam zaposlenega akademskega osebja.
Pri tistih, ki delajo v fleksibilnih oblikah dela ali prekarnih, je večje tveganje brezposelnosti, njihove pokojnine bodo do 30 odstotkov nižje tudi zato, ker ne napredujejo, delodajalec ne vlaga v njihovo izobraževanje, zdravje ali varnost pri delu. Študija OECD je pokazala, da so podjetja, v katerih imajo delavci stabilne oblike zaposlitve, že srednjeročno veliko bolj učinkovita, imajo višjo dodano vrednost na zaposlenega in so bolj produktivna. Zakaj? Ker se ljudje počutijo varne. Gre za prenos znanja in investicijo v zaposlene. Uporaba prekarnih oblik dela je morda za podjetje kratkoročno stroškovno učinkovita, a že srednjeročno precej manj, kaj šele za družbo kot celoto.
Toda zakaj potem država spodbuja nove oblike dela in tako z zakonodajo v smeri fleksibilizacije utrjuje trend povečevanja negotovih oblik dela? Zadnje Umarjevo poročilo o razvoju kaže, da so te pri nas že zelo fleksibilne.
Ko smo pred spremembo zakona leta 2013 primerjali indeks varovanja redne zaposlitve, se je izkazalo, da pri nas niso bili problem odpravnine in odpovedni roki, ampak postopki v primeru individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na to so nas opozarjali tudi delodajalci. Postopke odpuščanja smo zato poenostavili s procesnega vidika, ne pa tudi vsebinskega. Smo ena redkih držav, kjer mora imeti delodajalec razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, čeprav so nenehni pritiski, naj se uvede odpoved brez razloga. Glede vsebine so še vedno jamstva za delavca, smo pa postopke poenostavili.
Kar pomeni, da se fleksibilizira tudi pogodbe o zaposlitvi.
Toda fleksibilizira se pogodba za nedoločen v primerjavi s pogodbo za določen čas. Pred nami je naslednji izziv med pogodbami o zaposlitvi in civilnopravnimi. Zdaj, ali bomo tudi to združevali in vse pogodbe o zaposlitvi naredili tako fleksibilne, kot so civilnopravne? Menim, da ne, ker to ni prava pot. Je pa treba preprečiti zlorabo civilnopravnih.
V oddaji na RTV ste govorili o delodajalcih, ki kršijo delovnopravno zakonodajo. Toda krši jo tudi država kot največji zaposlovalec.
Na ministrstvih ni lažnih samozaposlenih, vsaj upam, da ne. Za ministrstvo za delo to vsekakor lahko potrdim. Je pa inšpektorat za delo opravil nadzor v javnih zavodih in ugotovil kršitve. Po obisku enega od medijev so sporočili, da bodo stanje sanirali v prihodnjih dveh letih. Toda šlo je za nezakonitosti, ki jih je treba odpraviti takoj. Hkrati bo potrebna konkretna akcija proti delodajalcem. Naj sicer ne zveni kot pravniški cinizem, toda zakon je pri nas jasen. Jasno je, kdaj mora biti sklenjena pogodba o zaposlitvi in tudi, kdo nadzira in kakšne so sankcije.
Evropska komisija govori o varni prožnosti, kar je tudi del koalicijske pogodbe Cerarjeve vlade. Na Nizozemskem so konec devetdesetih uvedli tak zakon in so zdaj glede na razširjenost fleksibilnih oblik v evropskem vrhu, po drugi strani je tveganje revščine pri teh delavcih skoraj na ravni brezposelnih.
Modelov varne prožnosti je več. Ta sicer ne pomeni samo fleksibilnosti pri pogodbi o zaposlitvi, ampak tudi lažji prehod iz zaposlitve in je povezana z vseživljenjskim učenjem. Kar pomeni, da se nenehno prilagajaš, da si zmožen zamenjati zaposlitev, si najti drugo in ne samo v okviru tistega, za kar si se usposobil v šoli. To je širši model in je povezan tudi z nadomestili za čas brezposelnosti. Na Danskem imajo tak model, ki deluje, a veliko stane. Pri nas smo od tega modela še daleč.
Toda - ali si ga želimo?
Predvsem si želimo model, ki bo posameznika hitreje vrnil na trg dela. To je ključno. Tudi zaradi gospodarske krize se povečuje delež dolgotrajno brezposelnih, med katerimi so predvsem niže izobraženi in starejši. Kar kaže tudi na to, da se v času kariere ni vlagalo v njihovo znanje in sposobnosti. Problem pri nas je bil tudi, da se je v posameznika začelo vlagati z ukrepi aktivne politike zaposlovanja šele, ko je postal brezposeln. Vanj je treba vlagati, ko je še pri delodajalcu. Je pa to tekma na dolgi rok in Slovenija je pri tem zamudila deset let, zdaj pa mora ta vlak ujeti.
