Tiskane izdaje
Ljubljana – Izseljevanje iz Slovenije je začelo naraščati predvsem po letu 2008 z gospodarsko krizo, pravi Marina Lukšič Hacin, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije. Toda po njenem bi bile številke veliko večje, če ne bi bilo napotenega dela.
Nekaj manj kot petnajst tisoč ljudi se je lani izselilo iz Slovenije, kar je štiri odstotke več kot leto prej, njihova povprečna starost je bila 35 let. V nasprotju s prejšnjimi leti je bil sicer selitveni prirast lani prvič pozitiven. Število odselitev se je povečalo za štiri, število priselitev pa za enajst odstotkov.
Prva destinacija izseljenih iz Slovenije je bila lani znova Avstrija, kamor jih je odšla četrtina, sledila je Nemčija, nato Švica in Hrvaška. Zadnji podatki statističnega urada iz leta 2014 kažejo, da je imela polovica teh srednješolsko izobrazbo, slaba tretjina osnovnošolsko, visoko izobraženih je bilo petino. Pred izselitvijo jih je bilo največ zaposlenih v gradbeništvu, sledili so predelovalne dejavnosti, promet in skladiščenje, trgovina in vzdrževanje ter nato strokovne in znanstvene dejavnosti.
»Dobro je, da ljudje spoznavamo druga okolja in tako dobimo tudi primerjalno distanco do lastnega okolja, zato je velika napaka, da nas to skrbi,« o izseljevanju pravi sociologinja in raziskovalka migracij Marina Lukšič Hacin, ki podobno meni tudi o begu možganov. »Ni problem, da ljudje odhajajo, problem je, da se ne vrnejo. Tudi če se kdo vrne, se pogosto spet odseli, ker se je po prihodu težko vključiti na slovenski trg dela. Znanstvenik, ki gre v tujino mimo sistemsko utečenih poti, ima ob vrnitvi malo možnosti zaposlitve v raziskovalni dejavnosti. Ne le da nimamo sistema, ki bi lajšal vračanje, nimamo niti razmer, zaradi katerih bi se ljudje sploh vračali.« Opozarja tudi, da razvitejše države »namenoma vabijo« najbolj izobražene, ker tako prihranijo strošek izobraževanja: »Najceneje je uvoziti najbolj izobraženo populacijo.«
V uradno statistiko o izseljenih iz Slovenije pa niso vključeni napoteni delavci, čeprav predstavljajo daleč največji delež med vsemi selivci, opozarja predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije. Leta 2007 je bilo iz Slovenije v druge članice EU napotenih nekaj manj kot pet tisoč delavcev in približno devetsto delavk, sedem let pozneje skoraj 80.000. Po oceni evropske komisije je Slovenija po številu napotenih delavcev na šestem mestu med državami, iz katerih jih prihaja največ.
Napoteni selivci
Napotitev delavcev je nadgradnja gastarbajterskega sistema iz šestdesetih let, ko so nemška podjetja vabila jugoslovanske, turške, grške delavce v Nemčijo, poudarja raziskovalka. »Najprej so jih novačili z različnimi obljubami, ko pa se je začela kriza, so jih tako ali drugače negativno selekcionirali in pošiljali v izvorne države,« spomni Lukšič Hacinova. Toda delavci se niso hoteli vrniti in tako po njenem model gastarbajterstva kot »model kroženja migracij« ni uspel. Zato so ga nadgradili. »Danes imamo sistemsko rešitev za kroženje, ko so delavci zaposleni v izvornih državah v podjetjih, ki so podizvajalska. Ko posla ni več, se podizvajalsko podjetje enostavno umakne tja, kjer je registrirano. In vsa zakonodaja, ki je nastala v okviru migracijskih politik, za napotene delavce ne velja. Kapital je tako nadgradil nišo, zdaj lahko delavca enostavno pošljejo nazaj in vse je videti korektno, ker so tudi pogodbe tako narejene. V resnici pa je to izkoriščanje.«
Na to zadnja leta opozarjajo tudi pri zvezi svobodnih sindikatov (ZSSS) in zdaj v Migrantski pisarni, kjer informacije in tudi pravno zastopanje poišče vse več delavcev, ki se znajdejo v stiski v državah, kot sta Nemčija in Avstrija. Ostanejo brez poravnanih plač, socialnih prispevkov in brez možnosti za dopust. Inšpektorat za delo je lani naštel 150 kršitev, od tega se jih je 143 nanašalo na obvezne sestavine pogodbe, v treh primerih pa delodajalec ni zagotovil vrnitve v Slovenijo.
Odločitev posameznika šele na koncu
»Negostoljubnost«Slovenije v tem pogledu se je po njenem pokazala tudi ob zadnjem večjem prihodu beguncev. »Raje so šli peš naprej, kot da bi ostali, dokler se niso meje zaprle. Tudi to kaže na to, da ne delamo na tem, da bi ljudje lahko prihajali v našo sredino, četudi imamo resne težave z vse bolj starajočo družbo. In na težave naletijo tudi slovenski državljani, če se hočejo vrniti, potem ko enkrat odjavijo stalno bivališče.«
Ko razmišljamo o migracijah, je, kot poudarja raziskovalka, nujno treba videti širšo sliko, ker ta ni postavljena s strani posameznika, ki se seli, ampak s strani ekonomsko-političnih hegemonskih razmerij med centri in periferijami, pri čemer so centri tisti, ki ustvarjajo razmere, v katere so ujeti ljudje, ki se odločajo za izselitev.
»Tu so vojne, v katerih korporacije prikrito bijejo boj za določene teritorije in kapital, ali pa ekonomsko opustošena območja, ki so vpeta v globalni sistem na način, da se izčrpavajo surovine v neokolonialnih razmerjih, ali pa bogati lastniki izvažajo umazano tehnologijo v tako imenovane revne predele sveta, in hkrati povzročajo še ekološko katastrofo in producirajo tudi podnebne begunce.« In vse skupine selivcev, pravi Lukšič Hacinova, so vpete v ta globalna razmerja. Odločitev posameznika za selitev je zato po njenem individualna šele na koncu.
