Nina Krajčinović, Ljubljana
Ljubljana – Nekoč najvišja stavba na Balkanu, dolgo najvišja v Ljubljani in še zmeraj kotiček, okoli katerega se razprostira eden najlepših pogledov na ljubljansko kotlino. O njem so pisali pesmi, kovali poetične naslove člankov, kar nekaj žalostnih ljudi pa je na njegovi mali terasi popilo svojo poslednjo kavo.
Je že tako, da ima ljubljanski Nebotičnik posebno mesto v srcih meščanov. Že dolgo ni več najvišja stavba v mestu, vendar ostaja tista prva – prva prava. Prihodnje leto bo praznoval 80 let, v vsem tem času pa je doživel marsikaj, kar se za starosto ljubljanske arhitekture in stavbo s takšno življenjsko kilometrino tudi spodobi.
Obisk Nebotičnika je vsakič znova lepa izkušnja. V skoraj osemdesetih letih se je vanj pač naselil duh Ljubljane, njenih ljudi, obiskovalcev z vsega sveta in gotovo tudi vseh tistih striptizet, ki so nekoč poplesavale ob drogu kluba.
Ko sem ga pred kratkim sončnega januarskega popoldneva spet obiskala, se mi je nasmešek na ustnice prikradel že v dvigalu. Delila sem si ga namreč s štirimi starejšimi gospemi, ki so čebljale vse do desetega nadstropja.
Nevljudni gostje
s klobukom na glavi
Tam se okoli polžastih stopnic baha restavracija. Tistega popoldneva je bila sicer bolj prazna, pogrinjki pa vendar tako lepo pripravljeni, da bi se človek z veseljem usedel za eno od miz ter si privoščil kozarec odličnega rdečega vina in pladenj sirov.
No, zaradi praznih žepov se mimo »lounge« bara po zavitem stopnišču napotim v kavarno, kjer si na terasi prav po meščansko naročim kavo. In začnem prebirati stare članke o »mestnem simbolu«, »Trnuljčici na vrhu mesta«, »staromodnem velikanu« in »ljubljanski znamenitosti«. Ob zvokih jazzovskih priredb sodobnih skladb in bežnem opazovanju deklet, ki se fotografirata z mobilnim telefonom, drsim v svet nostalgije. Naravnost v žilo mi jo zaganjajo zgodbe, ki jih prebiram. Ob petdeseti obletnici Nebotičnika se je tako neki gospod, dolgoletni gost, »učitelj fizike in matematike v pokoju,« so zapisali, pridušal, da so »bili gostje včasih bolj vljudni, sedaj pa nekateri sedijo v kavarni kar s klobukom na glavi in nogami na stolih«. Aaah, kar slišim ga.
Poslednja kava in bahava Kristalna palača
»Ful si luštna, neh' se skrivat,« me od sosednje mize predrami glas mladenk, ki se fotografirata. »Dej zdej še eno brez rute, no,« fotografinja prepričuje fotografiranko. Sliši se škljoc mobilnika, potem pa: »Ah, zdej maš pa podbradek, dej še enkrat.«
Vrnem se med porumenele članke in pridem do neizogibne teme: Samomori z ljubljanskega Nebotičnika, piše na mapi, ki so mi jo pripravili v Delovi (odlični) novinarski dokumentaciji. Leta 1997 je v smrt skočil 22-letnik, 1998. so natakarji za las preprečili skok mladega študenta, poleti istega leta se je čez ograjo pognal 20-letnik, naslednje leto 62-letna Ljubljančanka, dva meseca za njo pa še eno dekle, staro okoli 20 let. Ta naj bi v smrt skočila z belim šopkom marjetic, česar pa niso nikoli potrdili. Skoraj vsem nesrečnikom je bilo skupno to, da so pred skokom popili še poslednjo skodelico kave.
Zazrem se, najprej negotovo v svojo kavo, potem pa že bolj suvereno čez stekleno zaščitno ograjo proti Alpam in mestu, ki hiti pod menoj. S pogledom iščem mlado gospodično – Kristalno palačo, ki je po novem najvišja stavba Ljubljane. Tja se odpravim prihodnjič. Zanalašč.
Prihodnjič: Kristalna palača