Prejšnjo sredo je bil v Ljubljani nacionalni posvet z naslovom Visoko šolstvo po letu 2010. Glede na burno razpravo bi ga lahko preimenovali v Razkrivanje resnice o naši bolonjski prenovi.

Prejšnjo sredo je bil v Ljubljani nacionalni posvet z naslovom Visoko šolstvo po letu 2010. Glede na burno razpravo bi ga lahko preimenovali v Razkrivanje resnice o naši bolonjski prenovi. Pri tem je imelo opazno vlogo kar nekaj vplivnih osebnosti slovenskega visokega šolstva. V tem prispevku predstavljamo stališča dveh strokovnjakov, prof. dr. Pavla Zgage in prof. dr. Ivana Rozmana.

Pavel Zgaga s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani velja pri nas in v Evropi za enega največjih poznavalcev bolonjskega procesa. Kot poudarja, danes o tem sodi samo še kot strokovnjak, saj že vrsto let ni več v politiki. Ne smemo pa pozabiti, da je pred desetimi leti kot takratni državni sekretar in šolski minister za Slovenijo prav on podpisal bolonjsko deklaracijo. In kako Zgaga, ki je bil pri nas prva leta glavni promotor bolonjskega procesa in je imel največ zaslug za to, da je Slovenija med prvimi evropskimi državami zakonsko uveljavila dodatek k diplomi, zdaj gleda na »našo bolonjo«? Če bi rekli, da kritično, bi bila to skoraj premila beseda.

Največja slabost je, pravi, formalistično razumevanje bolonjskega procesa, njegovo omejevanje zgolj na formulo 3 + 2 ali 4 + 1 in posledično »prepakiranje« starih programov na dve bolonjski stopnji. K takemu poteku naj bi bila še dodatno pripomogla novela visokošolskega zakona iz leta 2006, ki je v nasprotju z duhom in cilji bolonjske prenove. Poleg tega ni bilo prav, da smo se zavestno odpovedali že uzakonjeni visokošolski agenciji, že podpisani obvezi za sprejetje nacionalnega ogrodja kvalifikacij, in do leta 2005 delujoči nacionalni partnerski skupini, ki je pripravljala nadaljevanje bolonjskega procesa.

Čeprav Zgaga ne skuša skriti globokega ogorčenja nad stanjem naše bolonjske prenove, to ni prav nič spremenilo njegovega pozitivnega vrednotenja bolonjske reforme v celoti. Zato se zaskrbljeno sprašuje, ali bo Sloveniji sploh še uspelo ujeti bolonjski vlak. Da bi bilo po letu 2010 kaj drugače, bi med drugim »morali visokošolsko agencijo imeti že včeraj in ne šele jutri«, takoj bi tudi morali sprejeti nacionalno ogrodje kvalifikacij in naše univerze narediti zanimivejše za tuje študente. Po njegovem univerze, ki s svojo sestavo niso del evropske skupnosti, preprosto ne morejo biti dobre.

Zakaj organizacija univerz ovira uresničevanje bolonjske prenove?

Neuspeh naše bolonjske prenove so udeleženci posveta pripisovali več vzrokom in med njimi si vsekakor zasluži posebno pozornost tisti, ki ga je navedel rektor Univerze v Mariboru prof. dr. Ivan Rozman. Kot poudarja, sedanja organizacija naših javnih univerz ovira doseganje bistva bolonjske prenove. Kaj je mislil s tem? Opozoril je na dejstvo, da je organizacija univerz še vedno sozdovska in tozdovska, kar naj bi bilo predvsem posledica tega, da »politika v preteklosti ni hotela močnih in enotnih funkcionalno organiziranih univerz«, temveč ji je bolj ustrezalo, da je s podpiranjem interesov posameznih fakultet rušila enotnost univerz, ker je to menda ustrezalo tudi »mikrointeresom« posameznikov na fakultetah. Po Rozmanovem mnenju to, da so poleg univerz tudi fakultete pravne osebe (tako je bojda samo še na Hrvaškem in v Srbiji), povzroča kopico sistemskih problemov. Študijski programi se izvajajo prek fakultet, prav tako so profesorji zaposleni na fakultetah in ne na univerzah. To pa povzroča težave pri oblikovanju interdisciplinarnih študijskih programov, pri izvedbi predavanj nekega profesorja na več fakultetah, pri zagotavljanju večje izbirnosti na ravni univerz. Dogaja se celo, da so profesorji iste univerze, ki delajo na enakih področjih, vendar na različnih fakultetah, habilitirani po različnih kriterijih. Razdrobljenost po Rozmanovih besedah ovira univerze pri vključevanju v evropske projekte in pri povezovanju z gospodarstvom, poleg tega povzroča »neučinkovito in finančno potratno upravo«. Zadnje je ilustriral kar z razmerami na lastni (mariborski) univerzi, ki šteje 17 članic in ima v upravi skoraj 400 zaposlenih.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela