Vendarle se je zgodilo. Deset let po postavitvi temeljnega kamna in štiri leta po podpisu pogodbe z izvajalcem gradbenih in obrtniških del, ki bi morala biti končana pred dvema letoma. Nova pediatrična klinika je bila v slovenski javnosti verjetno eden izmed najteže pričakovanih, najglasneje obljubljanih in eden najbolj potrebnih projektov oziroma bolnišničnih objektov. Njena gradnja se je tako vsaj na simbolni ravni končala.
Kakšen je bil ključ, ki je po desetletju načrtovanja, pripravljanja in popravljanja projekta, vedno novih revizij in poznejšega odpravljanja revizijskih spodrsljajev, gradbenega mečkanja in ovinkarjenja, včeraj vendarle privedel do simbolične primopredaje ključa stavbe? Njena vrednost, ki naj bi se vrtela okrog sto milijonov evrov, bo neprecenljiva, to je jasno. Če pomislimo, da danes malčke še vedno zdravijo v potresno vse prej kot varni stavbi, navznoter »ozaljšani« z žico okupirane Ljubljane, navzven pa razpadajoči in sanitarno oporečni, se jeza nad prakso gradbenih jarih kač v zdravstvu zdi še premalo izrazita, včerajšnja vzhičenost ob dogodku pa preuranjena.
Včeraj ni bilo le guganje odgovornih tisto, ki je ponazorilo nihanje v iskanju in zahtevanju odgovornosti v zdravstvenih poslih. Še bolj jo je organizatorjem dogodka zagodel nesrečen pripetljaj, v katerem je 18 obiskovalcev obtičalo v dvigalu. Dvigalo nas je namesto v peto nadstropje popeljalo - v četrto klet, nato pa obstalo ukleščeno med etažama. Zgovorna simbolika.
Ko je za to izvedela ministrica, je izjavila, da je treba vse take stvari popraviti zdaj - da ne bo treba napak odpravljati takrat, ko bodo v bolnišnici pacienti. Zidar je zadevo razumel kot poskus male sabotaže, eden izmed serviserjev je ocenil, da je dvigalo res predvideno za prevoz 21 oseb, »vendar normalnih«, je dejal. Zanimivo.
Na koncu je obveljalo prepričanje, da ga je nekdo polomil, seveda s ključem. Zdaj lahko le upamo, da tudi ključ, ki ga bodo v novi kliniki uporabljali v prihodnje, ne skriva podobnih presenečenj.