Narcisoidnost, makiavelizem in psihopatija

Ljubljana – Vzgoja je vrsto let neopazno polzela iz šolskega predmetnika, dokler ni letos popolnoma izginila. Mar to pomeni, da je za družbo pomembno samo še znanje?

Začelo se je z ukinitvijo ocenjevanja vedenja, nadaljevalo z ukinitvijo opisnega ocenjevanja vzgojnih predmetov in končalo s preimenovanjem vzgojnih predmetov v tem šolskem letu, ko je začela veljati novela zakona o osnovni šoli iz leta 2011. V šolskih spričevalih bodo po novem navedeni kot šport, likovna umetnost, glasbena umetnost ter domovinska in državljanska kultura in etika. »Besedo vzgoja smo umaknili iz imena predmetov, da smo jih izenačili s poimenovanjem drugih. Toda to je ponesrečena poteza. Pri teh predmetih smo namreč učence navajali na red, na prinašanje materiala, na čisto delavno površino. Pri matematiki, denimo, zadoščata zvezek in miza,« poudarja Milan Rejc, predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije.

Matematika, zemljepis ali angleščina so predmeti, ki učencem dajejo znanje, telovadba, likovni ali glasbeni pouk pa tisti, pri katerih je pomemben vzgojni pristop. Učitelj ima dolžnost in pravico, da tudi vzgoji posveti pozornost. »Na strokovnem svetu smo zato ob sprejetju novele menili, da ni dobro, da se beseda vzgoja jemlje iz predmetnika,« pravi psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik, član strokovnega sveta za splošno izobraževanje.

Oslarija, vredna 16.000 evrov

Učitelji danes opozarjajo na še en vidik. »Do preimenovanja predmeta sicer nimam zadržkov, me pa v času varčevanja skrbi menjava dnevnikov in redovalnic,« je kritičen Miran Voglar, učitelj športa na Osnovni šoli Poljčane. »Še posebno ker se je spremenilo samo ime predmeta, njegova vsebina pa ne. Pri teh predmetih je bil vedno poudarek na vzgoji. Šolarje smo vzgajali, da se prilagajajo skupini, da so strpni, da sprejemajo drugačnost. To bomo kljub spremembi imena počeli še naprej.«

Toda, kot poudarja Kristijan Musek Lešnik, kdo lahko zagotovi, da ne bo nekdo nekoč spremenil tudi vsebine učnih načrtov. »Kdo lahko zagotovi, da se ne bodo poslušanje glasbe in petje, risanje in telovadba nekoč sprevrgli v poučevanje umetnostne zgodovine in športa?«

Zakaj je bilo preimenovanje potrebno? Tega nihče ne ve. »Ne poznam učitelja, ravnatelja ali starša, ki ne bi rekel, da je to oslarija. Vsaj enkrat smo dosegli konsenz v državi,« je prepričan Kristijan Musek Lešnik, ki meni, da bi, kot kaže, vsak minister rad pustil svoj pečat, si postavil spomenik, dosegel, da bo njegovo ime nekje zapisano.

Takšen spomenik, kot je opozoril Miran Voglar, stane. Po ocenah, ki so se pojavile ob koncu lanskega šolskega leta, bi za preimenovanje šolske dokumentacije porabili malo manj kot pol milijona evrov. Ministrstvo je to zanikalo, a nikoli ni sporočilo resničnega skupnega zneska, niti približne ocene. Posredovali so le cenik matičnih listov in knjig ter skopo sporočilo, da več kot polovica osnovnih šol vodi dokumentacijo na elektronski način. »Te bodo imele samo strošek s plačilom popravkov, ki jih bodo naročile pri svojem dobavitelju. Šole, ki vodijo šolsko dokumentacijo na klasičen, papirnat način, pa bodo imele enak strošek kot v preteklih letih. Šole vsako leto za naslednje šolsko leto nabavljajo uradne dokumente (redovalnice, dnevniki …) in si ne delajo zalog. Edina novost je nabava matičnih listov za vse učence in nove matične knjige za šolo,« so sporočili.

Nekateri ravnatelji so se odločili, da bodo imena predmetov v matični knjigi popravljali, drugi so kupili nove. Večje šole so morale kupiti več matičnih knjig in več matičnih listov. Ena matična knjiga stane 59 evrov. Če je, recimo, šola potrebovala štiri matične knjige in petsto matičnih listov, jo je preimenovanje stalo okoli 360 evrov. Čez palec to za vse osnovne šole v Sloveniji znese dobrih 16.000 evrov. To je daleč od pol milijona, čeprav ni malo.

Posledice umika

A denar ni vse. Bolj skrb vzbujajoče so posledice umika besede vzgoja iz predmetnika. Od šolskega sistema je namreč odvisno, v kakšni državi bomo živeli čez dvajset let in kdo jo bo vodil. Klinični psihologi opažajo, da se v svetu materialnega obilja, pretirane permisije ter etičnega in vrednotnega relativizma izrazito povečuje število motenj osebnosti. »Med nami je vse več ljudi, tudi mladostnikov in otrok, s potezami, ki jim psihologi rečejo mračna trojica osebnostnih lastnosti,« pravi psiholog Kristijan Musek Lešnik. »To so narcizem, torej prepričanje: jaz sem center sveta; makiavelizem, torej: vse, kar mi pomaga doseči cilje, je dovoljeno; in mračna psihopatija, torej: požvižgam se na druge, da dosežem svoje cilje. Še posebno nas lahko skrbi, da je vse več samozaverovanih, pametnih otrok s psihopatskimi tendencami, ki nimajo odnosa do drugih. Takšni otroci se ne bodo sami šli nasilja, ampak bodo nekoga zmanipulirali, da bo zanje opravil umazan posel. Tako rekoč ni šole, ki ne bi imela takšnih primerov,« poudarja Kristijan Musek Lešnik.

Takšno vedenje je še bolj nevarno kot fizično nasilje. Tega starši in učitelji opazijo, manipuliranja pa ne in otrok je zato dalj časa lahko njegova žrtev. Poleg tega sodobne komunikacijske poti, ki omogočijo pošiljanje sovražnih sporočil po elektronski pošti, in družabna omrežja, na katerih ni težko ustvariti lažnih profilov, ponujajo več možnosti za neopazno psihično maltretiranje vrstnikov. Nihče ni seznanjen s tem, kaj se dogaja; starši pogosto ne prepoznajo problema ali ga celo zanikajo. Ti osebnostni vzorci so povezani z vzgojo in socializacijo. Vzgojitelji, učitelji in drugi strokovnjaki v vrtcih in šolah lahko precej vplivajo na to, da se razvijajo zdravi osebnostni vzorci oziroma da se ne razvijajo tisti vzorci, ki jih nočemo. »Z velikim zavzemanjem za etično ravnanje vseh udeležencev v vzgojno-izobraževalnem procesu ne moremo preprečiti vseh ekscesov, lahko pa vplivamo na to, kako pogosto se bodo pojavljali in kako uspešno se bomo danes mi, jutri pa naši otroci znali spoprijeti z njimi,« je prepričan Kristijan Musek Lešnik.

Britanec sir Ken Robinson – njegovo predavanje na konferenci dobrih idej TED si je ogledalo okoli 200 milijonov ljudi po svetu – že dolgo opozarja, da javno šolstvo po vsem svetu izobražuje univerzitetne profesorje. Šola, ki skrbi zgolj za znanje in pozablja na vrednote, sledi temu pogledu. Toda univerzitetni profesor je le en poklic od mnogih. In družba ne sme temeljiti samo na znanju, temeljiti mora tudi na vrednotah.