Narod je navajen nesrečo utapljati v alkoholu

Zasvojenost z različnimi drogami je posledica, in ne vzrok. Mnogi se v omamo zatekajo, da laže preživijo.

čet, 30.07.2015, 16:47; spremenjen: 19:42

Ljubljana – Slovenija je ena najbolj dekadentnih držav. To je pokazala lestvica, ki jo je objavila ameriška agencija Bloomberg. Slovenci smo zasedli drugo mesto. Pričakovano, meni Miha Kramli iz centra za zdravljenje odvisnosti. Zasvojenost je posledica dekadence, ne pa njen vzrok, dodaja Milan Krek, vodja nacionalne informacijske točke za droge.

Bloomberg je stopnjo dekadence v 57 državah meril glede na letno količino popitega alkohola in število pokajenih cigaret in glede na to, kakšen delež prebivalcev v starostni skupini od 15 do 64 let je v enem letu zaužil marihuano, amfetamine, kokain, opioide ali ekstazi. Upoštevali so tudi, kolikšen je delež izgube BDP v državi zaradi iger na srečo. Po seštevku je Slovenijo prehitela le Češka, za nami pa so se zvrstile Avstralija, Armenija, Bolgarija in Španija.

Odvisni od pohval

Miha Kramli iz centra za zdravljenje zasvojenosti v ZD Nova Gorica pravi, da so za odvisnosti, ki so jih kot kazalnike dekadence uporabili v raziskavi, najbolj dojemljivi ljudje, ki so odraščali v izpraznjenih življenjskih okoliščinah. Vse več je ljudi, ki so osebe, niso pa osebnosti: »Ne prenesejo pritiska ali negativne kritike na svoj račun. Ko to doživijo, recimo v službi ali partnerskem odnosu, se izklopijo.« Zato bežijo v različne oblike omame, »vsak postopek, ki zmanjšuje bolečino, pa je lahko podlaga za zasvojenost«.

Po mnenju Kramlija je problem tudi v pomanjkanju samozavesti. Pravi, da šolski sistem, ki mora skrbeti za celostno podobo človeka, ni veliko naredil za oblikovanje zdrave samozavesti in samopodobe, kar ustvarja mlade, ki so zasvojeni s pohvalami: »Če ni pohval, če niso vedno zvezde in občudovani, ti ljudje ne zdržijo v odnosu, odpovejo.« 

Veliko ljudi nosi v sebi tudi globoko duševno bolečino, ki je ne znajo rešiti, zato jo potlačijo. »So na pomirjevalih, imamo tudi veliko zasvojencev z zdravili. Nihče jih ni naučil reševati konfliktov ali lajšati notranjo bolečino.« Ljudje pa se v omamo podajajo tudi zato, ker mislijo, da bodo tako našli srečo. »Če jih nekdo ni usposobil, kako naj do sreče pridejo z lastno močjo, radi posegajo po takšnih bližnjicah,« pravi Kramli. Pri tem dodaja, da je bilo »vse, kar je dišalo po notranjem, po duhovnem, po globokem duševnem življenju, črtano, da bomo imeli robote, neuporabne ljudi«.

Zasvojenost je posledica, ne vzrok

Da je zasvojenost z različnimi drogami posledica, in ne vzrok dekadence, pa opozarja Milan Krek, vodja nacionalne informacijske točke za droge. Treba je ovreči tudi mnenje, da se droge uporabljajo samo za užitek, zabavo. »Mnogi jih uporabljajo zato, da preživijo, mogoče jih to tudi reši, da ne storijo samomora.« Pripomni, da so lahko v stiski tako tisti, ki nimajo dela, kot tudi drugi, ki delajo po 16 ur na dan.

Krek izpostavlja, da je slovenski narod navajen nesrečo utapljati v alkoholu. »To je že 'terapija',« se pošali. Dekadentno ozračje pa po njegovem ustvarjajo tudi razmere, v katerih mladi ne vidijo perspektive. To je predvidel že pesnik Srečko Kosovel v pesmi Ekstaza smrti, pravi Krek in nadaljuje, da mladi v izobraževanje vložijo ogromno energije, denarja in časa, potem pa ne dobijo službe. Če je v 90. letih veljalo, da so med uporabniki drog prednjačili mladi, pa Krek pove, da temu ni več tako: »Danes imate tudi upokojence, ki uporabljajo droge, ker jim je dovolj vsega in iščejo izhod iz stisk v drogi.«

Vzpon dekadence v Sloveniji Krek pripisuje tudi temu, da izginja srednji razred, ki prehaja v revščino. »Ti ljudje živijo od danes do jutri, iz rok v usta, čez noč postanejo brezdomci. Ko človek nima več ničesar izgubiti, postane dekadenten,« pravi Krek. Dekadenca gre tako z roko v roki s kapitalizmom. »A ne z vsakim,« opozarja, »naš model kapitalizma je grob do ljudi, skandinavski pa na primer ni«. 

Krek priložnost za nižjo stopnjo dekadence vidi v grajenju družbe, ki bi ustvarila več delovnih mest, ki bi bila bolj tolerantna, ki bi drugače porazdelila bogastvo med ljudi in ki bi bila skupnostno usmerjena z več medsebojne pomoči. Pomembno je tudi, da ima postavljene moralne norme. Posamezniki pa se dekadenci najlažje izognejo tako, da se zadovoljijo z malim: »Najprej bi morali znižati zahteve do življenja. Ni treba, da imaš bazen in vilo na morju, da nenehoma tekmuješ, za začetek sta dovolj tudi garsonjera in zdravje.

Bolj papeški od papeža

»Kar zadeva dekadenco, se bolj strinjam s tistimi strokovnjaki, ki opozarjajo, da smo država, ki je bolj papeška od papeža. To ima sicer lahko vpliv in posledice na način zbiranja in sporočanja podatkov. Zdi se, da domnevno dekadentna vedenja zaradi številnih in zapletenih povezav z družbenimi vrednotami in stališči številne avtorje čustveno tako prizadenejo, da se jih le malokdo loteva brez predsodkov. Ne morem se znebiti vtisa, da vpliv teh predsodkov seže ne le v končno razlago zbranih ugotovitev, temveč da se pokaže že pri zbiranju podatkov.

Raziskovalci opozarjamo tudi na pojave prirejanja dokazov znotraj različnih komisij in agencij, izpostavljamo nekatera protislovja, neskladnosti in nedoslednosti na področju regulacije stigmatiziranih tveganih vedenj ter razkrivamo primere, ko ideologija in partikularni interesi povozijo znanstveno objektivnost. Ker ne vem, kdo je primarni vir podatkov, ki različne države kažejo v določeni moralni luči, težko rečem kaj več. To je tudi delo za vas, preiskovalne novinarje. Kot zdravnik in raziskovalec se ne smem spuščati v podrobnejšo interpretacijo podatkov, ki so morda precej za lase privlečeni,« pravi specialist socialne medicine Dušan Nolimal z nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Posamezniki že opozarjajo, da razvrstitve, kot je Bloombergova, in izsledki, ki iz njih izhajajo, niso povezani z dejansko porabo alkohola, zlorabo mamil ali sodelovanjem v igrah na srečo, ampak s slovenskim posredovanjem podatkov mednarodnim institucijam, v katerem je tudi veliko sprenevedanja. Iz poročil, ki jih uradniki nekega oddelka pošiljajo pristojnim institucijam v tujini, denimo, bi lahko razbrali, da v naših podjetjih in ustanovah izjemno dobro skrbijo za zaposlene. Iz poročil, ki jih v tujino pošiljajo uradniki drugega oddelka, pa izhaja ravno nasprotno. S poročanjem v tujino se tako v Sloveniji, kot je dejal eden od sogovornikov, ki je hotel opozoriti na širše razsežnosti Bloombergove raziskave, zapletamo v zgodbe, zaradi katerih se nam bodo v tujini kmalu smejali.

Prijavi sovražni govor