Ob napovedi predsednika republike Danila Türka, da bo Slovenija tudi uradno notificirala status naslednice državne pogodbe, je mogoče reči le eno: Slovenija bo s tem odprla popolnoma novo poglavje svoje diplomacije, v katerem bo potrebna velika mera političnega razuma in diplomatske spretnosti. Ker to ne dela zaradi sebičnega zmagoslavja nad sosednjo državo, ampak le v zaščito slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, se bo morda zadovoljila tudi s primernim kompromisom o dvojezičnih krajevnih napisih, dvojezičnem šolstvu in vrtcih ter slovenščini kot uradnem jeziku na južnem Koroškem. Primerno pri tem pomeni vsaj približanje odločbam avstrijskega vrhovnega sodišča.
Avstrijski strokovnjaki mednarodnega prava pri tem oporekajo, da ima naša država do notifikacije sploh pravico. Avstrija je državno pogodbo leta 1955 podpisala z ZDA, Sovjetsko zvezo, Francijo in Anglijo, v skladu z določilom, da se ji lahko pridružijo države, ki so bile 8. maja 1945 v vojni z nemškim rajhom, sta k njej pristopili še Jugoslavija in Češkoslovaška. Za dunajskega univerzitetnega profesorja Gerharda Hafnerja je to prva formalna ovira za nasledstvo Slovenije, Slovenija je nastala šele leta 1991 in zato maja 1945 ni mogla biti v vojni s Tretjim rajhom. Res pa je, da v vojni s Hitlerjem ni bila niti Rusija, ki je zdaj depozitarka pogodbe, ampak je bila to Sovjetska zveza. Poleg tega je po letu tudi Avstrija kot novonastala država vztrajala, da se ni udeležila prve svetovne vojne, pa je kljub temu ostajala v pogodbah, ki so bile sklenjene prej, opozarja Hafner.
Avstrija se bo lahko sklicevala tudi na dosedanje slovensko stališče, da so vse države, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije, njene enakopravne naslednice, tako so jih obravnavali v OZN in tudi v Mednarodnem denarnem skladu, Londonskem in Pariškem klubu in to je Sloveniji doslej tudi ustrezalo. Tudi z Avstrijo je lahko podpisala nekaj sporazumov o nadaljevanju bilateralne zakonodaje, ki pa se multilateralnih pogodb niso dotikali. Češka se je leta 2004 že razglasila za naslednico Češkoslovaške, a je tedaj Avstrija depozitarki Rusije poslala noto, v kateri to zavrača. Do izjavljanja Rusije, Francije in Anglije, ki bi morale soglašati o vseh spremembah v zaprti mednarodni pogodbi, ni prišlo.
A tudi salzburški profesor civilnega prava Franz Matscher dodaja, da nasledstva v mednarodnih pogodbah niso popolnoma dorečena, v vsakem primeru pa se lahko Slovenija sklicuje na sodobno mednarodno in evropsko pravo, ki, kot soglaša večina uglednih avstrijskih strokovnjakov, Sloveniji daje pravico ščititi svojo manjšino na drugi strani meje, do neke mere je za to celo odgovorna. Tudi komentator časopisa Der Standard Gerfried Sperl meni, da bi morala Avstrija hitro ukrepati in svoj notranjepolitični konflikt o manjšini rešiti, še preden se bo spremenil v meddržavni in evropski problem. Zavezništvo za prihodnost Avstrije BZÖ, ki Koroški še naprej daje glavarja, bi se moralo po njegovem prepričanju spomniti tudi na besede pokojnega Jörga Haiderja nekaj sto strankarskim tovarišem leta 2006, da bo glede dvojezičnih krajevnih napisov »enkrat treba prestopiti ta most«.
Če bi njegove koroške naslednike po osemnajstih odločitvah ustavnega sodišča malo porinili čez, bi na Dunaju naredili veliko uslugo tako svojim slovensko govorečim državljanom kot slovensko-avstrijskim odnosom. S tem bi se tudi sami rešili nedorasle trme na Koroškem, ki je pogosto nerazumljiva tudi njim, a so se je zaradi političnih računov doslej izogibali kot vročega krompirja.
Iz sredinega Dela.