Če sta trakošćansko in ljubljansko srečanje Jadranke Kosor in Boruta Pahorja vsebovala vsaj nekaj zgodovinskosti, bo zagrebško brez dvoma ostalo v spominu po slikovitih primerjavah o sodobnih slovensko-hrvaških odnosih. Zdaj namreč vemo, da gradimo mostove, ki jih lahko ujme tudi odnesejo, pa skrbimo za prihodnost naših vnukov in da se obljub držimo »kakor pijanec plota«. Besede so zvenele lepo in prijetno, tudi optimistično, toda javnosti sta bili prikrajšani za najpomembnejši odgovor na vprašanje, ali bosta državi z dnevnega reda vendarle umaknili vprašanje meje.
Znamenja s Hrvaške so namreč vsaj za zdaj povsem jasna - odgovor na vprašanje, ali bodo parafirali oziroma podpisali arbitražni sporazum, je v tem trenutku vsaj tako daleč, kot je daleč vstop Hrvaške v Unijo. In če temu prištejemo še Pahorjeve izjave o tem, da bo rešitev meje le prvi korak pri reševanju vseh drugih nerešenih vprašanj, kakor sta LB ali NEK, se nevarno približujemo obdobju, v katerem je nastajal in propadal sporazum Drnovšek-Račan, ki naj bi pomenil paketno reševanje vseh težav med državama. Od idile torej, kakršni smo bili priča danes in v preteklih mesecih, vse do neslavnega konca dogovora med zdaj že pokojnima premieroma.
Vsaj za zdaj namreč še nič ne kaže, da bo vladama uspelo z arbitražnim sporazumom. Pahor sicer nekaj možnosti, da sporazum zaživi vsaj na slovenski strani - kljub nasprotovanju opozicije in dela javnosti - ima. Prav toliko, kolikor jih je imel Drnovšek. Hrvaška stran pa je popolna neznanka, saj je nemogoče napovedati, ali bo premierka zmogla najti domače politično soglasje in večinsko podporo v saboru. Čeprav očitkov o veleizdaji še ni bila deležna, se kaj lahko zgodi, da podpisa, tako kot leta 2001, ne bo. Danes dodatnih zagotovil, da bo obljubo izpolnila, ni dala.
Kanec optimizma vliva le ozračje, v katerem premiera še vedno prijateljsko žarita. Toda to ni zagotovilo, da ne bo šlo vse prav po poti, kakršno sta prehodila Račan in Drnovšek, ko sta na valu novega zaupanja, spoštovanja in prijateljstva - kar je bilo slišati tudi včeraj - poskušala zapreti neprijetna poglavja. Takrat je zatajila Hrvaška, in tudi tokrat kaže enako. Je torej Pahor za zaprtimi vrati dobil kaj več od novih obljub ali drsimo nazaj v prihodnost? In kar je še pomembnejše: imamo scenarij, če se bo ponovilo leto 2001?
Iz torkovega Dela.