Ne kovinar, gimnazijec je statusni simbol

Ivanka Stopar: Na mlade ne smemo gledati zviška, ker se bodo morali vsega še naučiti.
Objavljeno
18. maj 2016 20.30
STOPAR Ivanka, ravnateljica Srednje šole Ravne na Koroškem, 16.5.2016, Ravne na Koroškem [ivanka stopar]
Mateja Kotnik
Mateja Kotnik
Ravne na Koroškem – Srednjo šolo Ravne, ki je v sedemdesetih letih obstoja izšolala večino tehničnega kadra na Koroškem, že skoraj dve desetletji vodi ravnateljica Ivanka Stopar. Kadar ni v pisarni, je v razredu, saj nikoli ni nehala učiti. Na šoli so ponosni, da bodo jeseni po četrtstoletnem premoru na pobudo gospodarstva začeli znova izobraževati za deveti poklic, metalurški tehnik. Mladim, ki se bodo odločili zanj, napovedujejo svetlo prihodnost.

Za dijake – imate jih več kot petsto – pravite, da za vas niso zgolj številke. O katerih veste največ?

O tistih, ki štrlijo ven v plus ali minus, o tistih šestdesetih, ki jih vsako leto poučujem, in o vseh tistih, ki se znajdejo v stiskah. Z zadnjimi imam največ opravka. Otrok, ki ni srečen in zadovoljen in ima hude probleme s seboj ali v družini, to kaže na način, da ne da miru. Išče pozornost, karkoli, samo da bi se ljudje z njim ukvarjali.

Je otrok iz socialnega roba največ prav v poklicnem izobraževanju?

Da. In to ne velja samo za našo šolo. Prepričana sem, da je tako po vsej Sloveniji. Ogromno je tudi tujcev. Pri nas imamo problem z integracijo otrok s Kosova, ki ne znajo niti besedice slovensko. Država za te težave nima posluha, pripravlja sicer sistemsko rešitev, a nanjo ne moremo čakati. Organizirali smo se tako, da smo tem dijakom sami ponudili dodatne ure in pomoč dijaka, ki je prav tako s Kosova, a je že nekaj časa tukaj in že zna slovensko. Zgodil se je že tudi fizični obračun med domačimi dijaki in tujci in morali smo zelo ostro poseči, da smo zadevo uredili. Problem so tudi dijaki z odločbami. Letos imamo dva avtista. Država nam je z odločbo naložila, da jima moramo priskrbeti spremljevalca, plačati pa ju noče.

Koliko se za šolanje za tehnične poklice odločajo nadarjeni mladi?

Vedno bolj, čeprav je v družbi gimnazijec še vedno statusni simbol. Zadnjih pet let pa se nam dogaja, da se za tehnične poklice odločajo tudi dijaki, ki so blesteli v osnovni šoli in so jih šolske svetovalne delavke prepričevale, naj se vpišejo na gimnazijo.

Je k spremembi miselnosti prispevala gospodarska kriza?

Zagotovo. Pa ne le kriza, tudi spoznanje, da si lahko doktor ali magister, a kljub temu težko dobiš službo. Razmere za zaposlitev mladih v državi so katastrofalne. Na razpis za prosto delovno mesto dobim več kot sto prošenj iz vse Slovenije. Ljudje so se pripravljeni celo brez povrnitve potnih stroškov, kar je protizakonito, voziti v službo. Poglejte, kako daleč smo prišli. Mladi ponujajo svoje storitve pod ceno! Prepričana sem, da je glede na tehnološki razvoj za mlade velika perspektiva v tehniki.

Kaj je poleg znanja še pomembno za uspešno kariero mladega človeka?

Znanje je prvi pogoj, a poskušamo jih oborožiti z veščinami, ki jih potrebujejo za preživetje v turbulentnem svetu: da zaupajo vase, da znajo javno nastopati, komunicirati, reševati konflikte, delovati v skupini in se povezovati. Učimo jih vztrajnosti, prilagodljivosti in da se bodo na področju tehnike učili vse življenje.

Kdaj komu obrnete hrbet?

Ne. Pri meni je vedno še ena možnost. Tudi ko že vsi obupajo. In če se ne uresniči, potem moram tudi jaz priznati poraz.

Znajo dijaki ceniti učitelje?

Pa še kako. A cenijo tiste, ki so vredni, da jih cenijo in jih gledajo z občudovanjem in so jim naklonjeni. Učiteljski poklic je degradiran samo zato, ker se je v njem znašlo vse, kar se je lahko. Če z dijaki delaš korektno, če nanje ne gledaš zviška, ker so mladi in se bodo vsega še morali naučiti, ker odraščajo, potem so ti izjemno hvaležni. Poslušajo in ti verjamejo. Pohvalite jih za dobro, na napake pa opozarjajte. In nikar jih brez veze ne naderite, kot se mnogim dogaja doma.