Ne slišijo ne zdravnikov ne bolnikov

Nelogičnosti in stiske: Zaradi administrativnega urejanja zdravstva in zdaj še pomanjkanja denarja vedno več težav.

Objavljeno
26. maj 2013 21.49
Slovenija Ljubljana 18.09.2012 - Zbor zdravnikov UKC. Foto: Leon Vidic/Delo
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Ljubljana, Murska Sobota, Juršinci – V zdravstvu zmanjkuje denarja. Pri tem zdravniki ugotavljajo vse več neravnovesij, nelogičnosti, nepravilnosti in sploh nemogočih položajev, v katerih se znajdejo, ko poskušajo korektno zdraviti bolnike, a zdravstvena blagajna (ZZZS) in ministrstvo temu ne sledita. Predstavljamo tri povsem različne, a vendarle vsebinsko enake pripovedi.

Nevrološka klinika Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana je lani precej presegla število zdravljenih bolnikov, ki jih plača zdravstvena blagajna (ZZZS), in s tem pridelala tudi rekordno izgubo 1,3 milijona evrov. Šlo je za 540 pretežno nujnih bolnikov z možgansko kapjo, multiplo sklerozo, epilepsijo, parkinsonovo boleznijo, ki jih niso mogli pustiti čakat »pred vrati«. H končni izgubi je prispevalo tudi dejstvo, da je delo nevrologov nižje ovrednoteno od dela zdravnikov primerljivih specialnosti. Strokovni direktor nevrološke klinike prof. dr. David B. Vodušek je zato ponovno začel bitko za enakopravnost nevrologov; ne samo nevrologov v UKC, ampak po vsej Sloveniji. Bil je povsem neuspešen. Poglejmo.

ZZZS spodbuja dražjo nevrologijo

Nevrologi morajo doseči 32.913 točk na mesec, da jih ZZZS polno plača. Njim sorodna, komplementarna specialnost – nevrofiziologija – mora doseči le 25.233 točk, enako pediatri, ginekologi, drugi internisti, je povedal dr. Vodušek. To pomeni, da morajo prvi pregledati več bolnikov kot preostali oziroma da so pri enakem številu pregledanih bolnikov nevrologi plačani slabše. Na lapsus so nevrologi opozorili že večkrat od davnega leta 1995, ko se je takšen izračun prvič pojavil, a jim v okviru vsakoletnih pogajanj v zdravstvu niso nikoli prisluhnili. Zato je dr. Vodušek letos, ko se zaradi kriznih razmer razmere zaostrujejo, pisal generalnemu direktorju ZZZS Samu Fakinu osebno: »Spoštovani gospod direktor, zadeva je absurdna. Očitno gre za napako!« je opozoril.

Dejal je, da so trčili na kafkovski proces. Ekonomistka Sladjana Jelisavčič, vodja področja zdravstvene analitike in ekonomike na ZZZS, je Vodušku odgovorila, kar sam in njegovi sodelavci opozarjajo že vrsto let: takšna kalkulacija obstaja že od leta 1995, tolikšen normativ (torej nelogičen) imajo poleg nevrologov še nekatere druge specialnosti, ne pa vse, in jih opozorila, da o tem vsako leto potekajo pogajanja v okviru splošnega dogovora. Niti besedice ni zapisala o tem, da bo ZZZS poskušal zadevo urediti, da bo dal pobudo za spremembe, kar bi vsekakor morala biti njegova naloga.

Zelo natančno je analizirala plačilo nevroloških obravnav že leta 2006 koncesionarka nevrologinja Anamarija Kovačič. Z izračuni je seznanila ZZZS in blagajno pozvala, naj zadevo uredi. Dokazovala je, da ZZZS spodbuja dražjo medicino, saj je v nevrologiji veliko lažje doseči točke s tem, da pošiljaš bolnike na drage, čeprav nepotrebne preiskave.

»Minimalna« nevrologija, pri kateri se mora zdravnik več posvečati bolniku, pa ni spodbujana oziroma nevrolog s takšnimi pregledi točk sploh ne more doseči, razen če bi delal bistveno več kot osem ur na dan. ZZZS, ki je seveda plačnik zdravstvenih storitev, se za to že takrat ni zmenil. Zdravnica Anamarija Kovačič je kmalu za tem odšla delat v Nemčijo.

Zdravnik iz Juršincev: Izgubil sem upanje

»Izgubil sem vse upanje na kakršnekoli spremembe na bolje. Moj naslednji korak je iskanje službe v tujini. Pogodbe z ZZZS v takšni obliki, kakršni so mi jo poslali, ne bom podpisal,« je napisal v pismu ministru Tomažu Gantarju pred nekaj dnevi Miro Lasbaher, zdravnik koncesionar iz splošne ambulante v Juršincih, vasi sredi Slovenskih goric.

»Zdravniki na primarni ravni smo tako obremenjeni, da bo sistem kmalu razpadel,« je povedal. Na pomanjkanje zdravnikov opozarja že 15 let, v tem času pa se je njihovo število zmanjšalo za tretjino. Pravi, da realno sliko zamegljujejo zdravstveni domovi, kjer morajo nekateri zdravniki delati na dveh ali treh delovnih mestih hkrati. V resnici tega ne zmorejo, zato pacienti niti dva ali tri dni zapored ne morejo k zdravniku. Veliko jih tudi zato želi h koncesionarjem, ki pregledujejo povprečno 60 (!) in več bolnikov na dan. Kdo to zmore iz dneva v dan? ZZZS kljub vsem argumentom sredstva iz leta v leto znižuje. Zahteva poročilo o opravljenih laboratorijskih storitvah, a potem tega ne upošteva pri plačilu. Ne bom več tega počel, odšel bom v tujino, sporoča ministru in javnosti zdravnik Miro Lesbaher.

Raje plačujejo potne stroške kot preiskave raka

Zdravnica Suzana Koltaj je kirurginja s 30-letno prakso in zadnja leta z zasebno kirurško prakso v Moravskih Toplicah. Leta 2006 je dobila od ministrstva za zdravje koncesijo (in od ZZZS denar) za splošno kirurgijo z operativo. A kot pravi, zadnja leta, odkar je ZZZS toliko zmanjšal sredstva, »komaj pridem skozi«. ZZZS ji plača kirurške operativne posege po ceniku ambulantne dejavnosti, ne po skupinah primerljivih primerov (SPP), kot jih plačuje drugim. Ne plača ji nobenih operativnih stroškov, na primer narkoze, infuzije, injekcij, sanitetnega materiala, ampuliranih zdravil, niti ležalnih dni za bolnike. Na ministrstvo je vložila že šest vlog za plačevanje stroškov operacij, uspeha ni.

Že tri leta ima najsodobnejšo opremo (kupila jo je tudi s pomočjo sredstev prvega razpisa za razvoj Pomurja) za izvedbo gastroskopij in kolonoskopij, to je preiskav za ugotovitev raka na želodcu in debelem črevesu.

»Pomurje je na prvem mestu po pojavnosti raka na debelem črevesu. Za 150.000 prebivalcev ima le dva izvajalca kolonoskopij, Ljubljana pa ima za 300.000 prebivalcev približno 20 izvajalcev,« je povedala. Z ministrstva je dobila edini odgovor avgusta 2012: »Državna podsekretarka Bernarda Kociper z ministrstva mi je odpisala, da se zavedajo deficitarnosti kolonoskopij v Pomurju, in zagotovila, da bodo mojo vlogo upoštevali, če se bodo pokazale denarne možnost. A do danes ni iz tega nič. Priporočili so mi, naj delam za samoplačnike. A kako naj ljudje plačajo od 200 do 300 evrov za kolonoskopijo, ko pa imajo 300 ali 400 evrov pokojnine?« sprašuje zdravnica.

Zato se je izjemno začudila, ko je minister letos spomladi 12 koncesionarjem raznih specialnosti po državi razširil koncesijo ali jim podelil novo. Nje ni bilo med njimi.

»V Delu sem prebrala, da je ministrstvo upoštevalo deficitarnost posameznega programa na nekem območju, preskrbljenost, dolge čakalne dobe, uresničitev programa. Vse izpolnjujem,« je povedala. Spet je poslala vlogo na ministrstvo in se šla osebno pogovarjat tja in na ZZZS (tam je niti sprejeli niso). Ni ji uspelo. Pri tem pa hodijo Pomurci zaradi dolge čakalne dobe na kolonoskopije v Rogaško Slatino in drugam. ZZZS jim mora pri tem plačati potne stroške in dnevnico, tudi stroške za spremljevalca, če je potreben. Za ta denar bi ZZZS lahko omogočil ljudem pregled doma, a raje plačuje njihovo potovanje, ne more verjeti kirurginja.