»Ne sme nam biti vseeno«

Ljubljana – »Tudi 25 let po izbrisu krivice še vedno niso popravljene,« opozarja Irfan Beširević, eden od več tisoč izbrisanih prebivalcev takrat že samostojne Slovenije in od takrat, kot pravi, borec za človekove pravice. »Zdaj smo pisali na ministrstvo za notranje zadeve in zahtevali sestanek. Bomo videli, ali ta bo.«

Čeprav državne institucije pravijo, da v Sloveniji ni ljudi brez dokumentov, jih je še veliko, opozarja Beširević, medtem ko sedi v prostorih Socialnega centra Rog na Trubarjevi v Ljubljani, kjer so kmalu po zasedbi zapuščene tovarne začeli delovati aktivisti za pravice izbrisanih. Pod vodstvom zdaj pokojnega Aleksandra Todorovića so se leta 2005 združili v Civilno iniciativo izbrisanih aktivistov, da bi državne institucije opozorili na nespoštovanje odločbe ustavnega sodišča iz leta 2003 o vrnitvi statusa izbrisanim. »Nismo več tako glasni, toda še vedno smo tu,« pravi Beširević. Na steni za njim je plakat s portreti »odgovornih za izbris«. Med prvimi sta navedena prvi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle in takratni minister za notranje zadeve Igor Bavčar.

Čeprav mineva četrtletje od izbrisa več kot 25.000 prebivalcev, je pravni status v Sloveniji uspelo urediti komaj polovici. Kako to komentirate?

V zakonu o povračilu škode izbrisanim, ki velja od leta 2014, je triletni rok za vložitev zahtevka ali tožbe, toda to je premalo časa. Težava je tudi to, da je bilo obveščanje slabo, mi sami pa tega zaradi pomanjkanja financ nismo zmogli. Smo pa to zahtevali od države Slovenije in ambasad Hrvaške, Bosne in Srbije, a se to ni zgodilo. Rečeno je bilo tudi, da bodo uradniki na upravnih enotah ustrezno poučeni o izbrisu in tem, kaj je treba v teh primerih narediti, toda to se ni zgodilo in na uradih so ljudem prošnje še naprej zavračali. Nekateri so bili slabo obveščeni, drugi, ki so dali vloge, so bili spet zavrnjeni. Težave imajo tudi izbrisani otroci, nekateri še zdaj nimajo urejenega statusa, potem so tu še otroci izbrisanih, ki, denimo, ne morejo prejeti pokojnine po očetu.

Kaj pomeni ostati brez dokumentov?

Pomeni, da ne obstajaš več, da nimaš pravice do socialne pomoči, da tudi na Rdeči križ ne moreš, ker tudi tam ne dajo pomoči, če nimaš dokumentov. Bežiš pred policijo, ker veš, kaj se bo zgodilo, če te dobijo. Preprosto ne obstajaš več. Sam sem preživel trombozo brez zdravniške pomoči, ker nisem imel dokumentov in tudi denarja ne. Včasih po tri, štiri dni nisem jedel. Rabutal sem jabolka in kje na vrtu našel kakšno korenje. Če je kdo od prijateljev vedel, mi je pomagal s hrano, nisem pa niti vsem povedal, kaj se je zgodilo.

Kako ste izvedeli, da so vas pri 33 letih izbrisali iz registra stalnega prebivalstva?

Moral sem na upravno enoto, kjer so zahtevali osebno izkaznico. Imel sem slovensko izkaznico, izdano 24. aprila 1991, na kateri je pisalo, da je veljavna do 2001. Ko sem jim dal osebno, so jo preluknjali in mi rekli, da sem izbrisan. Ko sem vprašal, kaj pa zdaj, so mi rekli, da sem tujec in da tu nimam kaj iskati. Toda takrat sem v Sloveniji živel že 32 let. Hotel sem vložiti prošnjo za pridobitev državljanstva, a je na upravni enoti niso sprejeli. Rekli so, da nimam te pravice.

Kdaj ste ugotovili, da je podobnih zgodb veliko?

To je bilo okoli leta 2002, ko me je v lokalu legitimirala policija in so me s predlogom za izgon iz države prepeljali v center za tujce v Šiški. Hoteli so me deportirati v Sarajevo, čeprav sem jim rekel, da tam nimam nikogar. Od prvega leta starosti živim v Sloveniji in starša sta pokopana na Žalah. Deportacije ni bilo, sem pa pri obisku ambulante Pro bono izvedel za Aleksandra Todorovića in se pridružil boju za pravice izbrisanih. Takrat sem se zavedel, da ne gre za nekaj ljudi, ampak da je bilo izbrisanih več tisoč ljudi. Najprej je Slovenija priznala 18.305 izbrisanih, pozneje 25.671, toda mi menimo, da je izbrisanih še veliko več.

Kako ste si razlagali izbris?

Nisem razumel, zakaj so to storili, če so ljudje tu delali, imeli stanovanja, družine. In še zdaj ne morem zares razumeti.

V knjigi Brazgotine izbrisa, izdane pri Mirovnem inštitutu, avtorice opozarjajo, da je Slovenija z osamosvojitvijo začela privzemati tudi režim urejanja klasifikacije tujcev, ki ga poznamo pod imenom evropske migracijske politike. Izbrisani so bili med prvimi, ki so jih te zajele.

Najprej so nam govorili, da nismo izbrisani, govorili so o tako imenovanem izbrisu, označevali so nas za simpatizerje JNA in agresorje. Rekli so, da smo bili premeščeni v neki drug register. Kaj naj bi to pomenilo, ne vem. In če pogledamo sedanji zakon o tujcih, bo ta imel podobne posledice kot takratni zakon o tujcih, na podlagi katerega se je zgodil izbris. Čez desetletje se bo izkazalo, da je bil tudi ta velika napaka. Tujci ne bodo mogli v državo, kot izbrisani niso mogli, če so vmes zapustili Slovenijo, ker so šli, recimo, na dopust. Ko so se hoteli vrniti, je bila meja zanje zaprta.

Opozarjate, da odškodninska shema za izbrisane ni dovolj in da za izbris ni odgovarjal nihče.

Vse dosedanje predsednike smo pozvali, naj se javno opravičijo, a se ni nihče. Ni pomembno, koliko odškodnine nekdo prejme, ampak gre za moralno zadoščenje. Materialno prej ali slej izpuhti, moralno pa ostane. Izbrisani bi lahko tožili odgovorne za izbris, s čimer bi postopek zadevo tudi pojasnil. Lahko pa bi Igor Bavčar priznal, kaj in kako se je to zgodilo. Toda zdaj pravijo, da je primer zastaral. Toda obstaja depeša, na podlagi katere so nas izbrisali in nam vzeli naše pravice.

Leta 2003, več kot desetletje po izbrisu, vam je uspelo pridobiti slovensko državljanstvo.

Najbolj me je bilo groza, ko sem moral opraviti izpit iz slovenskega jezika, in tudi učiteljem ni bilo jasno, zakaj. Potem so zahtevali, da iz Bosne pridobim potrdilo o nekaznovanosti, čeprav tam nisem živel. In potem vsa tista neumna vprašanja, ali tečem z avtobusom in kaj bi naredil, če bi bil župan Ljubljane. In čeprav nam zdaj govorijo, da bomo leta 2050 srečni, Slovenija ni obljubljena dežela. Tako, kot to delajo, nikakor ne bomo srečni. Vsi, ki se težko preživljajo, ki so na robu, bodo izbrisani. Ne iz dokumentov, kot smo bili mi, ampak iz življenja. In čeprav aktivist ne postaneš čez noč, se moramo zbuditi. Ne sme nam biti vseeno, kako ljudje živijo.