Tiskane izdaje
Mateja Kožuh Novak, zagovornica pravic starejših
Ljudje pozabljajo, da so prve meje naredili baroni in cesarji, da so na mejah lahko pobirali davke. Meje imajo dejansko zelo malo opraviti z narodno pripadnostjo, saj povsod ostajajo zunaj meja domačega naroda bolj ali manj številne manjšine. Slovenija in Hrvaška bi lahko naredili unikatni primer dobre prakse v svetu, da na zdaj spornem področju ne bi potegnili meje, ampak bi se dogovorili, da bo ozemlje pripadalo obema državama, davke bodo pa ljudje plačevali tisti državi, kjer delajo. Če jih plačujejo tudi ladje, ki prihajajo, bi si lahko davek obe državi razdelili, ribiči obeh držav pa bi od ulova prispevali v skupen fond za ekološko izboljševanje Jadranskega morja. Nekaj takega sem predlagala, ko sem bila poslanka, pa so me vsi, ki so me slišali, gledali, kakor da sem največje tele na svetu.
Jure Apih, publicist
Načeloma da. Arbitri so zavezani razsojati na podlagi dejstev in principov, ki jih arbitražni sporazum določa. Prepotentne, populistične in zavajajoče zahteve naj ne bi imele teže. Razglabljanja o meji na Reki, Novigradu ali Savudriji so bila domači nacionalistični duši sicer dopadljiva, kredibilnosti slovenskih pričakovanj pa niso koristila. Problem je, da stališč in argumentov hrvaške strani slovenska javnost pravzaprav ne pozna. Mediji tu niso opravili domače naloge. Nasprotnih argumentov in za nas morda neprijetnih dejstev nam objektivno niso nikoli zares predstavili, zato niti presenečenja niso nemogoča. Verjamem pa, da bo prevladala želja po kompromisu in da bomo nekakšen »junction« zanesljivo dobili. Vse drugo pa, upam, dokler bo obstajala EU, naj niti ne bi bilo hudo pomembno.
Igor E. Bergant, novinar
Da se predstavniki dveh neodvisnih držav do danes niso bili zmožni dogovoriti o poteku meje, je civilizacijska sramota in zrcalo političnih elit. Na obeh straneh, da ne bo pomote. To kaže, da so edine prave meje (in omejitve) v nekaterih glavah. Saj državnih meja v Piranskem zalivu in v njegovem zaledju od časov Ilirov do leta 1991 ni bilo!? Zato po mojem velja: kakor je slaboumno pričakovati določitev še tako namišljene mejne črte na obali, da bi kopalci v Kanegri s »hrvaške« plaže skočili v »slovensko« morje, je nelogično in nespodobno naši državi odrekati pravico do ozemeljskega stika teritorialnega morja z odprtim morjem. Prepričan sem, da bodo tako odločili tudi arbitri. Pa živela Evropa!
Karel Gržan, duhovnik
Ker je ta predlog pravičen (tako zaupam) in če bo utemeljen na dobrih sosedskih odnosih, vsekakor. Poglejmo primer obmejnih občin Rogatec in Hum na Sutli. Ko so prihiteli v pisarni županov višji državni uradniki in politiki, da bi problematizirali, sta jih modra moža, zgledna po sodelovanju, pomirila in napotila k ljudem na terenu, ki prav dobro vedo, kje tečejo meje. Spoštujejo jih, saj vedo, da je to osnova za dobre sosedske odnose. Z nepravičnostjo do soseda (oskrunjanjem mej) prizadeneš tudi sebe, kajti sosed je prvi pomočnik v stiski. Napotilo županov je vredno tudi za odločilne pri postavljanju državnih mej. Te so ljudem na terenu že jasne. Verjamem, da višji to vedo. Še tako bistroumno pametovanje, ki ni prizemljeno, je težko pravično/pravilno.
Dragan Petrovec, kriminolog
Lahko bi me zanesla čustva in bi govoril o Slovencih kot večno pomorskem narodu, o Jazonu, ki je priplul do Vrhnike, in o mostiščarjih, ki so zrasli na vodi; pa še o Melodijah morja in sonca, ki že desetletja utrjujejo naš status. Ne nazadnje prihaja ob Trubarju eden največjih Slovencev Jurij Dalmatin iz južnoslovenske province Dalmacije in se ve, kje bi morala potekati meja. Tudi Kozlerjev zemljevid v zadnji dopolnjeni izdaji kartografov Jelinčiča in Podobnika utrjuje naš »džankšn«.
V nobenem primeru pa ni treba biti slabe volje. Zadnja geoklimatološka napoved, ki se povsem ujema z napovedjo iz Stražnega stolpa, riše Jadransko morje do vznožja Šmarne gore. »Džankšnov« z odprtim morjem, skratka, na pretek tudi brez arbitraže.
Dušan Jovanović, režiser
To bo težaven in kompleksen disput med argumenti pravičnosti in golo črko mednarodnega pomorskega prava z močno negotovim izidom. Izid te pravde pa bo imel tudi precedenčne implikacije za celo vrsto podobnih sporov po svetu. Zato bo pri odločanju arbitražne komisije v ozadju prav gotovo tudi preigravanje geopolitičnih scenarijev. Pritiski zakulisnih igralcev na arbitre niso izključeni. Hrvaško lobistično kolesje je izjemno vplivno. V Haagu, recimo, je to več kot uspešno demonstriralo. In lahko smo prepričani, da bo ob tej priložnosti aktiviralo vse svoje potenciale. Že vidim dan, ko bo vsa Hrvaška od Vukovarja do Prevlake jokala od sreče, ker je bilo pravici zadoščeno in je hrvaško morje ubranjeno. O, kako rad bi videl, da se motim.
Boris Šuligoj, novinar
Če ne bi imela realnih možnosti, se Slovenija ne bi odločila za arbitražni sporazum. Žalostno je, da na tej stopnji družbene zavesti in domnevne razgledanosti dva soseda nista sama sposobna ugotoviti, kaj je čigavo. Takšno stanje odnosa kaže splošno stanje duha, ki je izgubilo sleherni čut za pravičnost. V sporu ima realnejše možnosti tista stran, ki postavi realnejše zahteve. Predvidevam, da arbitri ne bodo potegnili preproste sredinske črte med zahtevami ene in druge strani. Sredinska črta med dvema zahtevama ni vedno pravična. Še posebno ko je očitno, da ena stran postavlja minimalistične, druga pa veliko pogumnejše zahteve.
