Tiskane izdaje
Mateja Kožuh Novak, zagovornica pravic starejših
Najboljšega.
Jure Apih, publicist
Danes smo seveda vsi pametni in ponavljamo tisto staro domislico, da je nogomet igra, v kateri jih mnogo sodeluje, na koncu pa zmagujejo Nemci. Nekateri pravijo, da je nogomet šah brez časa za premislek, drugi, da je vojna s hudo omejenimi pravili, vendar enakimi cilji, premagati nasprotnika. Navijači vidimo spopad idolov, ki jih lahko zavržemo, kadar izgubljajo, ali pa se z njimi identificiramo, kadar zmagujejo, ter s tem malce popravimo bilanco svoje siceršnje osebne (ne)uspešnosti. V toplih krajih je pomembna igra, v severnih pa učinkovit sistem. Mi pa se, ko se Brazilcem sesujejo iluzije, počutimo nekam domače.
N'toko, glasbenik in kolumist
Kot vedno bom navijal za »underdoga« in bil na koncu najverjetneje razočaran. Ampak upanje umre zadnje. 2:1 za Argentino po golu Messija v podaljških? Zakaj pa ne ...
Dragan Petrovec, kriminolog
Na prestolu bi rad videl ferplej po vrsti grobosti. Spomnim se časov, ko so se nasprotni igralci še spoštovali. Nasproti sta si leta 1966 stala Portugalec Eusebio, najboljši strelec prvenstva, na beli točki, in Rus Jašin, edini vratar, ki je bil doslej izbran za najboljšega igralca na svetu. Jašin se nikoli ni vrgel na pamet, ker je imel izjemne reflekse, Eusebio pa ni nikoli zgrešil. Jašin je bil prekratek za strel v zgornji desni vogal, kamor se je sicer pognal. Po zadetku je Eusebio pritekel do Jašina in za hip sta se tekmeca objela v znak vzajemnega spoštovanja. Za Eusebiom so Jašina pozdravili še nekateri nasprotni igralci. Se kdo iz mlajše generacije spominja česa podobnega?
Dušan Jovanović, režiser
Navijal sem za nefavorizirane afriške in južnoameriške reprezentance, čeprav sem vedel, da nimajo šans. Ampak tudi bivši evropski in svetovni prvaki so drug za drugim poklekali in pakirali kovčke. Pokazalo se je, da se ni nobena reprezentanca tako resno in tako sistematično pripravljala za to svetovno prvenstvo kot Nemčija. V Brazilijo niso prišli, da bi tekmovali, pa kar bo bog dal, prišli so, da bi domov odnesli pokal Julesa Rimeta. To je bil nacionalni projekt Deutscher Fussball-Bunda, Bundeslige in vodilnih nemških klubov. Stopnjevali so formo, polfinalno tekmo z Brazilijo so odigrali zastrašujoče, kot moštvo iz druge galaksije. Argentino, ki je s kančkom sreče preskočila v finale, čaka železno organiziran in samozavesten nasprotnik. Zelo bi bil presenečen, če bi se gavčem uspelo uspešno kosati z Nemci. Ampak žoga je vendarle okrogla.
Svetlana Slapšak, redna profesorica, publicistka, brezposelna
Če bi bil prestol kovinski in razžarjen, bi na njem rada videla vodilne ljudi Fife; kar se pa nogometa tiče, bi bilo lepo, če bi ljudstvo v finalu zavzelo stadion, razgnalo športnike milijonarje, trenerje in menedžersko bando in si priredilo brezplačno zabavo.
Karel Gržan, duhovnik
Joj, kako naj odgovorim na to vprašanje, ko pa nogometa ne spremljam? Lahko rečem le: naj zmaga najboljši, navijači pa naj uživajo v igri, četudi zmagovalec ne bo po njihovem izboru. Užitek je lahko v sami igri, ne le v zmagi, kot pripoveduje šala o Jezusu na nogometni tekmi: igrali so katoličani in protestanti. Prvi so zabili gol protestanti. Jezus je vzkliknil: »Bravo!« in od navdušenja vrgel svoj klobuk visoko v zrak. Navijača, ki sta sedela za njim, sta komentirala: »Protestant je!« Čez čas pa so zadeli katoličani. In Jezus? Enako navdušen je vzkliknil svoj »Huraaa! Bravo!« in spet vrgel klobuk visoko, visoko. Navijača sta se začudeno spogledala in komentirala: »Ateist je!«
