Ravnanje najvišjega organa stanovskega združenja v primeru Nekrep je sprožilo plaz, ki pred seboj ruši etične, pravne, strokovne in navsezadnje tudi ustavne norme.
To, kar se je zgodilo na zadnji seji skupščine zdravniške zbornice, je nedopustno. Ravnanje najvišjega organa stanovskega združenja v primeru Nekrep je sprožilo plaz, ki pred seboj ruši etične, pravne, strokovne in navsezadnje tudi ustavne norme. V poskusu brezkompromisnega izražanja stanovske pripadnosti so poslanci zdravništva - ne vsi, da ne bi bili krivični do glasujočih - posegli po vzvodu, ki se jim bo (po)vrnil kot bumerang.
Narejena je bila nedopustna napaka. To kratko in jasno ugotovitev je brez trohice dvoma mogoče postaviti že prej kot v 24 urah po sprejetju sklepa, s katerim je skupščina ukrep proti lečeči zdravnici v postopku omilila z (blagega) izreka začasnega odvzema licence za štiri mesece na javni opomin - ta je zgolj zapis v zborničnem strokovnem glasilu. Da se je skupščina pri tem oprla na fantomski sklep drugostopenjskega razsodišča in ovrgla uradni sklep tega organa, pa ne predstavlja le diskreditacije razsodišča, ampak očitno obupani poskus konstrukta; ta bi omogočil sprejetje odločitve, ki je dokončna.
Zdaj ni več dvoma o tem, da nesrečna zgodba, ki se je po smrti 12-letnega Bora Nekrepa, od katere bosta marca minili dve leti, ničkolikokrat odvrtela pred očmi Slovencev, ne bo ostala unikum, skrb vzbujajoče odzivanje za to poklicanih forumov zdravništva pa uzus - če se po skupščinskem poskusu sklicevanja na kršitev prepovedi reformatio in peus malce poigramo z besedjem, ki pa ne more zakriti bistva ... Jasno je, da bodo tragične razsežnosti nesrečnega dogodka postale vzorec neustreznega ravnanja in odzivanja.
Na podlagi precedensa, v katerem je bil v slovenski javnosti doslej najbolj boleče razgaljen napačen odnos do obravnavanja, preprečevanja in ponavljanja napak, bodo - o tem ni dvoma - nastale korenite spremembe. Pri zbornici že spreminjajo akte, na podlagi katerih odločajo o pritožbah. To, da so veljavni postopki neživljenjski in okoreli, neučinkoviti in bistveno prepočasni, je jasno že leta; zagotovo pa veljavni pravilniki ne omogočajo postopkovno-pravnih kršitev, kakršnim smo bili priča pri ravnanju skupščine.
Spremembe, ki so v pripravi, bodo po zagotovilih vodstva zdravniške zbornice omogočile boljše in pravilnejše postopke v delovanju njihovih organov, saj da jim zdajšnja regulativa, kakor smo lahko slišali danes, prav v takšnem zapletenem primeru zavezuje roke.
Zvezane roke ima tudi država oziroma pristojno ministrstvo, ki zdaj »stavi« na predlagane novosti v zakonu o zdravstveni dejavnosti. Nadzor po oceni ministra za zdravje ne more ostati izključno v rokah zdravniške zbornice; zagotoviti je treba neodvisno nadzorovanje, za kar naj bi bilo v prihodnje poskrbljeno v okviru načrtovane agencije za kakovost. Nova pa bo tudi možnost, da minister za zdravje ad hoc odredi dodaten strokovni nadzor.
Duel, ki se v zadnjem letu čedalje opazneje zaostruje med ministrstvom za zdravje in vodstvom zbornice, je izraz dogajanja v ozadju; med podeljevalcem in nosilcem javnih pooblastil, ki sta na tem področju zelo pomembna, je nastal diskurz, ki zahteva tehten razmislek. Na obeh straneh. In seveda ustrezno ukrepanje.
Prevzemanje odgovornosti na tako občutljivem področju, kakršna je skrb za zdravje (in nemalokrat tudi za življenje), je brez dvoma težko. Ampak je nujno. Navsezadnje je tudi zdravnikom jasno, da bi (pa ne samo v konkretnem primeru) drugačno odzivanje in ravnanje privedlo do povsem drugačnega epiloga.
Izgovori o poskusih »križanja« zdravništva preprosto ne sodijo v današnji čas.
Iz sredinega Dela.