Gotovo Žarnić, če bo dejansko postal minister, ne bo o »kantah« govoril kot o najbolj nepomembni stvari v državi. Skoraj zagotovo bo lahko prispeval k pripravi ali vsaj izvedbi pravilnika o energetski obnovi stavb, k čemur bo dodal še pomembnost potresne varnosti.

»Strokovnjaka hočemo na položaju okoljskega ministra,« je bila krilatica, ki jo je vlada servirala upokojenski stranki. Ta je glede na to najprej odgovorila z Lučko Kajfež Bogataj. A se je manever izkazal za račun brez krčmarja, saj je medijsko precej izpostavljena klimatologinja novo vlogo zavrnila, in to še začinila s priporočilom, da mora ministrstvo voditi politično močna osebnost. Takšna, ki bo znala postaviti resor na ustrezno višji položaj.

A kako naj morebitne takšne zasluge pripišejo nekomu, ki ga predlaga Desus, če pa je že predsednik vlade Borut Pahor oznanil, da je ministrstvo, ki ga računsko sodišče najde pod vsakim kamnom, izrazito podcenjeno? Matjaž Zanoškar, po interni Desusovi matematiki izbrani kandidat, je tako postal že preveč razvpit, da ne bi mešal štren.

Potem pa presenečenje. Ugibanja o znanih okoljskih strokovnjakih so se pokazala za napačna. Na svetlo prideta ljubljanski in še prej celjski izpolnjevalec županskih prostorskih želja Miran Gajšek in širši javnosti povsem neznani Roko Žarnić. Na začetku mediji niti njegovega imena niso prav pisali. A pravo presenečenje je šele sledilo. Žarnić se je izkazal s primerno zgovornostjo, za seboj ima tudi bogat nabor strokovnih znanj. Kakor nalašč, največ s področja obnove stavb in gospodarjenja z odpadki.

Gotovo Žarnić, če bo dejansko postal minister, ne bo o »kantah« govoril kot o najbolj nepomembni stvari v državi. Skoraj zagotovo bo lahko prispeval k pripravi ali vsaj izvedbi pravilnika o energetski obnovi stavb, k čemur bo dodal še pomembnost potresne varnosti. Pregleda nad delom vseh 1500 sodelavcev na ministrstvu in njemu pripojenih službah ne bo mogel imeti, a za učinkovitost javnih uslužbencev bi tako ali tako morala poskrbeti vlada. Žarnić obljublja, da jih bo vsaj poskušal motivirati. Če mu to uspeva z ambicioznimi študenti, bi mu lahko tudi s službami, ki se zdaj dolgočasijo s prelaganjem papirjev. Za njegovo politično pomembnost bo pa tako ali tako poskrbel Borut Pahor.

Enega daru pa Žarnić nima. Iz težav se ne bo mogel izvijati s humornimi odgovori, kakor se je znal Karl Erjavec. A verjetno je tako še bolje.